IGROVJE
stranka » igrovje » PS vita » Resistance: Burning Skies
Resistance: Burning Skies

Sneti

Nov Resistance? Na viti, trenutno ultimativno zmogljivi, z zmožnostmi najbolj naphani prenosni platformi?! O ja! Navdušen! A veselje je bilo kratkotrajno. Streznilo me je že ime slabe skupine Nihilistic namesto Insomniac in slutnja je bila pravilna, kajti med ig­ranjem Burning Skies sem se večkrat vprašal, ali bi se s tem še ubadal, če ne bi imel odgovornosti za opis. Ne, ne bi se.

Argument, da je treba Burning Skies oprostiti marsikaj, ker teče na mobilnem sistemu, je votel. Cena je konkretna, vitine sposobnosti pa bistveno večje!

Goreče nebo je odvrtek, ki spremlja gasilca ob napadu alienov Chimer na New York. V enem trenutku se tip ubada s požari, v naslednjem pa že luknja zobatce in mlati po njih s sekiro. Osnovni problem je v tem, da če ne bi bilo Himer, ki so z bioničnimi vsadki in cede­­čimi se čeljustmi klasično srhljive, bi bil špil pošastno splošen prvoosebni šuter. Pač linearno hodiš naprej ter iz zaklona ali izven njega dokaj monotono streljaš po zabitih, statičnih sovražnikih. Vsaj nabor je spodoben, čeprav ne ravno izviren: manjši in večji rešetači, letalci, skakalni gmizavci, snajperji, okorni polšefi z eno roko, predelano v bazuko. Glede dinamike ob­ra­ču­nov, lepote nivojev in surovega zadovoljstva ni nobene primerjave z osnovno serijo na PS3. Razgibanost nadomesti zaspana statika, impresivno okolico zamenjajo generične lokacije tipa ladjedelnica in most v večno rjavih tonih, najhujši udarec pa doživijo orožja. Ta so v Resistancih vedno nudila obilo pristopov, a čeprav imajo v Skies po dve funkciji, recimo strel in granatomet, so oskubljena zabavnosti. Preprosto ni sličnega učinka, pa če streljaš skozi zidove z augerjem ali pred navaljujoče kanalje postavljaš skakalne nagazne mine, da jih raznese v krvavih pršcih. Še najboljši je eksplozivni samostrel, ki pa je že eden tistih nucnikov, pri katerih moraš šlatati po zaslonu. Igra namreč pri številnih orodjih destrukcije vztraja pri rabi touchscreena, kar moti akcijo. S potegom menjaš puščico v samostrelu, s palcema razširiš energijski zid in z dotikom označiš capina, da krogle letijo vanj okrog vogala. Saj se za silo navadiš, toda večina teh postopkov je tečnih in nepotrebnih, tako kot je čudno metanje granat s tapkanjem.

Eden bolj navdušujočih delov je spopad z orjaško spako. Najprej ji zavdaš na hrbtu, kjer sta zanimivo zmešana meso in kovina, nakar ji storiš glavobol.

Če dodam kumrno zgodbo, umeščeno med enico in dvojko, ki je sama po sebi dolgočasna, k franšizi pa ne doprinese praktično ničesar, in ostarelo grafiko, ki je na ravni Half-Life 1, ter če pomislim na kretensko razporejene nadaljevalne točke, ki te po dostikrat nenadnih smrtih silijo v ponavljanje celih delov nivojev ter oglede nepreskočljivih sekvenc, sem prav razkurjen. Saj nekaj rešilnih bilk je, recimo kak obračun z ogromnim, tulečim šefom, pri katerem je treba celo kaj pomisliti. Pa večigralstvo za do osem sodelujočih z odklepabilnimi perki iz kampanje ter tremi uveljavljenimi modusi (deathmatch, moštveni DM, survival), ki je sicer prežvečeno in ima premalo kart, a deluje gladko in je še kar zabavno. Toda cena je polnomastna, vsebina pa niti slučajno ne.

Resistance: Burning Skies
Sony za PS vita
objavljeno: Joker 227
junij 2012

40