Indy? Indyyyy?! Vem, kričim zaman, kajti v srcih in mislih ljubiteljev robatih pustolovcev z zlatim srcem te je zamenjal Nathan Drake, junak serije Uncharted, ki je s PS3 pod skrbstvom Sonyjevega internega studia Bend skočila na vito. Američani za razliko od pravih avtorjev Naughty Dog nimajo sijajnega pedigreja, a z Golden Abyss jim je uspel velik korak. Za ročno platformo so izdelali polnomasten Uncharted, ki vsebuje svojstvene elemente in se izkaže za posrečeno alternativo.

Premikanje po robovih je najlaže izvesti tako, da se s prstom dotakneš želenega konca, nakar gre Nate do tja samodejno.

Panama! Jump! (Le Van Halen manjkajo.) 
Zgodba je postavljena pred prvi del. Nate se z družabnikom, brezskrupuloznim Jasonom Dantejem, znajde v Panami, kjer iščeta vzroke za pokol skupine špans­kih konkvistadorjev pred štiristo leti. Dvojec kmalu naleti na lokalnega generala Guerra, ki bi rad z indijanskim zlatom obnovil revolucijo, in pustolovko Mariso Chase, ki postane ljubezenski interes prikupno zmedenega Nathana. Štorija je sprva medla, a se razvije. Po eni strani zaradi uchartedovsko domiselnega mešanja zgodovine in izmišljotin, kjer se v enem kotlu znajdejo fakti o osvajanju Srednje Amerike in skrivne organizacije s tajnimi agendami. Po drugi pa vsled življenjskih likov, ki so animirani in govorjeni fantastično naravno. 

Pri streljanju je daleč najbolje, da izvajaš headshote. Zlasti pri oklepljencih, ki jih kasneje mrgoli. Meriš lahko tudi s premikanjem vite.

Da ne rečem filmsko, kajti Abyss po oponašanju Hollywooda ne zaostaja dosti za trilogijo s playstationa 3. So sicer kompromisi, kot so ipak slabša grafika in manj raznolikih okolij (džungla, bajtarski geto, zapuščena tovarna, votline), ki so povrhu ožje odmerjena. A vendar je občutek po nekem čudežu nedotaknjen, ko se zaljubiš v veličastno glasbo, čislaš na splošno impresivno podobo z vrhunskimi svetlobnimi učinki ter padeš v hit­ro izmenjavanje igralnih sekvenc in pripravljenih animacij. V njih gverilci Nathana mlatijo, streljajo, raketirajo in ga skušajo pahniti v prepade, on pa vedno znova vstane in jim z mešanico Kekčeve dobre volje, zagrizenosti ter humorja vrača milo za drago na znane načine. Kot predhodnice je Zlato brezno namreč tretjeosebna mešanica streljanja iz zaklona, enostavnega ploščadenja, kjer se s tiščanjem gobice na viti in pritiskanjem gumba z rokami grabiš označene oprijeme na zidovih, kipih ter kapnikih, in reševanja miselnih ugank. Napredovanje je linearno, toda na več mestih se znajdeš na širših območjih, kjer pot naprej ni očitna, tako da jih raziščeš na lastno pest.

Maltene na vsakem balvanu nad globeljo moraš na nekem mestu nekaj sekund loviti ravnotežje z nagibanjem vite.

Drgneč in nagibajoč 
Noben od prijemov ne izstopa, a vendarle tvorijo enotno, všečno celoto. Na začetku se igra sicer trudi, da bi našla korak, a ko že kaže, da se izgublja v iskanju poti skozi puste razpadle bajte, nenadoma steče kot dobro naoljen motor in ne popusti do eksplozivnega konca približno enajsturne odprave. Streljanje zadobi novo dimenzijo, ko se pojavijo trdobučnejši sovražniki, od oklepljencev, ki zaščiteni grozeče stopajo proti tebi in te najraje ukinejo s šotganko, prek snajperjev do tipčkov z minigunom. Ti pa slednje nato pobi­­raš in sedaš še za statične mitraljeze, s katerimi braniš kamerade. Višjo težavnost kot izbereš, previdnejši moraš biti, in čeprav Uncharted nikdar ne postane hardcore re­še­tal­ka z odlično umetno pametjo in pohvalno raznolikimi nasprotniki, je solidna pucačina in zadosten izziv. Kot ponavadi nažiganje dopolnjuje lahkotno skrivanje, kjer se tihotapiš za hrbte capinov, ki še ne vedo zate, in jim lomiš vratove. Ploščadenje vznemirja z brezdanjimi globelmi, rušečim se kamenjem, zaradi katerega se je treba hitro ujeti, in bežalnimi sekvencami, kjer Nate in Marisa drvita pred naskokom tolovajev ali razpadajočo okolico. Ugank pa je več kot običajno in so ubrane na drugačno vižo kot v sobnih inačicah, saj izkoriščajo dotikljivi zaslon. Enkrat prstnično razporejaš kipe glede na simbole na tleh, drugič razvrščaš kose puzel, tretjič obračaš številčnico na sefu. Preskočljive niso in včasih grobo prekinejo akcijo, niso pa težke in zoprne. 

Nathan Mariso stalno peha na višje lokacije. To zato, da jo lahko bulji v rit. Nič čudnega, gajstna punca bi bila za ženit.

Isto velja za funkcije, ki izkoriščajo vitine posebnosti. Zaslon je poleg reševanja miselnih orehov uporaben, da se izogneš padcu – podrgneš v smeri puš­či­ce, ki se za nekaj sekund pokaže med dramatično upočasnitvijo dogajanja. Na isti način se tepeš, kar je izkoriščeno za dva huda fajta z različnimi izidi. S šlatanjem ekrana nadalje mečeš bombe, pobiraš reči, delaš odtise kamnitih vklesanin in čistiš umazane artefakte, ki jih obračaš z zadnjo dotikljivo ploščo. To pomaga pri vživetosti in ust­var­janju občutka, da si arheolog, ne le rambo z moralo. Z drgnjenjem takisto veslaš in z nagibanjem konzole loviš ravnotežje na brveh, nakar naletiš na sekvenco, kjer z držanjem vite proti viru močne svetlobe osvetliš obledele črke na pergamentu. Zakon. 

Tole je ena od kar številnih miselnih ugank v Zlatem breznu. S tapkanjem premikaš kipe, ki morajo ustrezati simbolom.

Zaključek je na dlani
Golden Abyssa sicer ne morem docela postaviti ob bok Unchartedom za PS3. Spektakel in domet sta manjša, večigralstva ni. Izdelovalci so skušali dogodivščino podaljšati s kupom skrivnosti, ki se svetlikajo po vseh kotih, vendar to izpade kot posiljen sestavni del – med drugim je treba natančno fotkati nezanimivosti, kot so vedra in mize. Tudi pogosto QTEjasto risanje puščic po ekranu bo znalo koga vznejevoljiti. A če pomislim, kakšen sladkorček sem odigral, se večina kritičnosti umakne navdušenju nad prvorazredno filmsko-igralno izkušnjo, ki se mi je odvila med dlanema. Bi jo pokazal Indyju, ampak je od sramu nekam odrajžal.

Z zahtevami po drgnjenju ekrančka gre igra včasih predaleč, ko moraš trikrat zapored izvesti isti gib, da Nate nekaj stori.