Serija taktičnih frpjk Disgaea korenini na sobnih konzolah, a ji skoki na prenosne niso tuji, saj je bil za PSP na voljo že prvi del. Disgaea 4 je sprva prispela na PS3 in bila deležna kopice nadgradenj ter plač­ljivih dodatkov. Vsa ta obilna vsebina je zdaj zajeta v prenosni obliki.
Znajdemo se v vlogi vampirja Valvatoreza, ki zaradi obljube ženski že štiristo let ni pil krvi. Lakoto si teši z goltanjem sardel in kot beden uradnik fura šolo za pingvine v zaporu Had, kamor gredo duše umrlih ljudi in demonov na prevzgojo. A krvoses ima težave z oblastmi, zato ustanovi stranko, kar ga pripelje navzkriž s predsednikovim sinom in mrtvo smrkljo. Čeprav zgodba na prvi ošvrk deluje kot krneki, je globoka in se ji splača slediti, četudi so dialogi pogosti in mestoma predolgi. Kljub komičnosti in absurdnosti poda par dobrih točk o politiki in stanju sveta.

Sekvence, udejanjene z igralnim pogonom, so povečini prežete s cinizmom in se norčujejo iz vsega po vrsti. Tokrat so možiclji prvič visoko razločljivi.

Špil glede na predhodnice ne eksperimentira dosti z osnovami igranja. Kot doslej ne moremo vandrati po svetu z druščino, kar je postalo stalnica taktičnih frp­jev. Vse storitve so zbrane v bazi sredi zapora, ki jo lahko tokrat preuredimo. Tukaj nakupujemo, se zdravimo, hodimo na naloge, krepimo heroje, vodimo politično kampanjo in zaslišujemo prebivalce. Ti nam dajejo stranske zadolžitve, prek katerih odklepamo močnejša orožja in posebne vrste soborcev. Ti segajo od vešč prek pingvinov do zombijev, mitoloških po­šasti in demonov. Vseeno prednjačijo ljudje različnih poklicev, od navadnih bojevnikov in čarovnikov do navijačic ter power rangerjev.
Ko gremo na bojno odpravo, so liki predstavljeni kot dvodimenzionalni možiclji, ki jih iz izometrične perspektive potezno premikamo po šahovnici podobnem polju. Pred bitko jih opremimo in jih vanjo ponesemo do deset. Nato nanizamo ukaze in po izvedbi je na vrsti nasprotnik. Borilni sistem je zelo dober, saj so ga precedili že skozi tri dele in vsak je dodal nekaj svojega. Piratom, gradnji človeških stolpičev, geo ploščam in kockam ter spreminjanju monstrumov v orožja se v štirici pridružijo močnejše magije in spajanje pošasti v večje beštije, ki jih je moč jezditi.

Glavnino igre preživiš v takšnih in drugačnih arenah. Tam moraš premikastiti vse, kar leze in gre, ali hitro doseči vrata, ki vodijo v naslednji nivo.

Serija Disgaea slovi po tem, da je težka in da terja veliko časa ter potrpežljivosti. To drži tudi za Promise Revisited, vendar so se avtorji potrudili, da bi četrti del na viti približali manj potrpežljivim. Napredne mehanike sedaj igra celo razloži, čeprav ne najbolje. Pohvalno je, da tokrat praktično ni mogoče umreti. Če si ob vse zdravje, se znajdeš le v bolnišnici. Nadalje je poleg znanega podkupovanja starešin v parlamentu na voljo trgovina z goljufijami, da lahko vklopiš moč­nejša orožja in rahitične sovrage.
Špil na vitinem zaslonu izgleda čudovito in spada nanj kot ata na mamo. Misije so praviloma kratke in primerne za krajše mobilne seanse, ob podaljških pa pride nadvse prav mirovanje konzole. Cena 40 evrov ni pretirana, saj gre za ultimativno različico z vsemi dodatki. Osnovni mimohod terja štirideset ur, za kon­ča­nje vsega pa vsaj petkrat toliko. Tako dobiš za vložek nemalo duš. 

Boji, povezani z zgodbo, se dogajajo v zaporu. Potujemo lahko še v pehar dimenzij, v družabnike in v predmete, kjer imajo lahko slednji do sto nivojev.