Prvoosebni frpji v slogu Wizardryja in Dungeon Masterja so zadnje čase na prenosnih konzolah kar priljubljeni. Založniki, zlasti Nippon Ichi, ig­rajo na nostalgično noto in zrelejši generaciji prodajajo izkušnje iz mladosti. 3DS je dobil kul serijo Etrian Odyssey in odlični Soul Hackers. Na vito pa so usmerili Demon Gaze, ki se v grobem ne razlikuje od omenjenih.

Mestoma naletiš na vidne sovrage. Pred moč­nej­šimi igralci praviloma puščajo uporabna sporočila v stilu Dark Souls. Veliko pa jih je otročje navihanih.

Iz prve osebe po korakih blodimo skozi gozdove, pokopališča in sobane gromozanskega gradu v deželi Misrid. Ta je v razsulu ter posejana z nevidnimi in vidnimi sovragi zaradi vstajenja princa teme. Druščina šteje do pet članov, ki jim določiš raso, poklic in port­­re­te. Rasa vpliva na porazdelitev osnovnih statistik in izbiro poklica, izbira kožice pa botruje hecnim primerom, kjer imaš v zvončico odetega krulečega škrata.
Ko tako vandraš, te vsake toliko naskočijo nevidni capini. Tedaj se preseliš na ločen kulisni zaslon, kjer se odvije potezni boj. Pred nevidno bratovščino se postavijo ploski, statični sovragi, od žuželk prek letečih hrčkov do manjših in večjih božanskih bitij. Posebnost je, da so razporejeni v do štiri ravnine, zato je treba paziti na doseg orožja in primerno zaščito za različne razdalje. Spretno je treba menjavati med čarobnim in fizičnim branjenjem ter napadanjem.
Vlogo imajo tudi demoni, ki jih kakor pokemone sp­roti lovimo s posebnim očesom. Ti po tistem, ko jih ulovimo, postanejo člani odprave, ki jih vodi vita. Dajejo nam pasivne in aktivne veščine ter doprinesejo mogočne udarce. Vendar ne morejo biti vseskozi aktivni, kajti če jih preveč priganjamo, nas začno tepsti. Taktično je bojevanje bolj uravnoteženo kot v Etrian Odyssey, saj ne terja toliko tlačanstva, pri uspehu pa je poudarek na opremi in veščinah.

Pri borbah je treba paziti tudi na ugrabitve. Večja zver ti člana enostavno pohrusta in dokler se ga ne naveliča ali je ne ubiješ, ga ne moreš uporabljati.

Med fajti prebivamo v krčmi, kjer oderuška lastnica počivanje mastno zaračuna. Zaradi tega je treba ekspedicije maksimalno izkoristiti. Če ne plačaš, po penzionu ne moreš pecati joškatih animejskih bab. S spretnim govorjenjem pa lahko lastnico slečeš, še preden primeš za meč. Oni pravi. Mačkasto Pinay lahko pitaš z gobami in sladicami ter jo smeš na koncu božati vsepovsod. Drugače je že brez drog prismuknjena in ovohava ženske spodnjice ter tvoj povšter. Poleg par gejevskih referenc in še več ubadanja s spodnjim perilom mimogrede poflodraš še nagico v krsti. Pač običajen dan v hotelu.
V temnicah je videz resda pradavninsko pikslast, borilne arene pa statične. Toda Demon Gate je zabaven starošolski frp, kjer široko dostopnost zagotavljajo štiri težavnosti. Zgodba je tipična za ta žanr in nič kaj posebnega, a zna prijetno presenetiti s skeči in celo nekaj zasuki. Petdeset ur, kolikor špil terja na normalni težavnosti, je hitro mimo, saj vleče in se nato ne konča. Še kaka dva ducata ur potrebuješ za vse ekskluzivne kose opreme in mikastenje dveh posebnih šefov, nakar je čas za povsem solidni new game+. Japonološki klic: več tega, prosim! 

Zgodba se odvija skozi 2D, napol animirane ske­če, ki so praviloma naphani z dvomljivim tekstom. Takim, ob katerem dečvam sramežljivo pordijo lička.