Sonyjev studio Media Molecule, ki se je proslavil z dvema deloma Malega velikega planeta za playstation 3, je kot tretji naslov na police poslal tale svež špil za vito. Vse odkar je bila ročna drkalica še prototip, so tuhtali, kako jo najbolje izkoristiti. Nastala je platformska igra, ki je v srži preprosta in močno začinjena z ljubkostjo, igrivo podobo ter peharjem novih igralnih prijemov.

Taka je videti božja intervencija. S prsti premikamo klado levo in desno, s čimer pismonoši omogočimo napredovanje.

Pobarvaj mi snežinke
V pogledu od zadaj nadzoruješ možiclja, ki ima namesto glave kuverto. Z njim šibaš po izvirnem 3D-svetu, v celoti narejenem iz papirja, skačeš po ploščadih, nabiraš konfete, ki rabijo kot valuta za kupovanje papirnih okraskov, in na zanimivih mestih posreduješ. Če denimo zagledaš prstne odtise, lahko tam z drsenjem po prednjem zaslonu odstreš liste ali odviješ darilce. Ko naletiš na simbole z vitinih gumbov, s pritiskom na zadnjo dotikabilno ploščico skozi tla potisneš prste in z božjo roko odstraniš večjo prepreko oziroma razmečeš prikupne škatlaste sovraž­ni­ke. Prav tako s tapkanjem vitine ploščice suneš možiclja na višje ležeče predele, kot bi zares od spodaj frcnil figurico, ki stoji na listu papirja.

Spočetka je okolica zelo pisana in živa. Zaposleni prebivalci in razposajene veverice pričarajo sproščeno vzdušje.

S tem prepletanja virtualnega in resničnega še ni konec. Fina poteza je, da si na nebu prisoten kot božanstvo, ki kot sonce izžareva pozitivno energijo, za kar skrbi sprednja kamera na viti. Nekajkrat igra zajame tvoj glas, prebivalci pa ti velijo, da pobarvaj snežinke ali na nekom izvedi stilsko preobrazbo. Tedaj nekaj poslikaš z vitino zadenjsko kamero in fotografirano postane tekstura v igri. Prav hecno je, ko los v igri nosi Jokerjevo naslovnico!
Nadalje je moč risati s svinčnikom na papir, nakar škarje v špilu predmet samodejno izrežejo. Izrezek lahko takoj uporabiš ali jih več zlepiš v pisano kreacijo, potem pa jih daš na svojega pis­monošo ali njegove prijateljčke. Risanje ni prav natančno in ni moč izdelovati lastnih nivojev oziroma miniigric kot v LittleBigPlanetu. A pristop vseeno dosti doprinese k izkušnji.

V par nivojih osedlaš pujsa in se podaš čez drn in strn. Je zabavno in terja nekaj refleksov, saj šunke ne moreš ustaviti.

Vsepovsod konfeti
S takimi originalnimi prijemi se kobacaš čez ovire in sovražničke na šestnajstih stopnjah, razdeljenih v tri sklope. V osmih do desetih urah obiš­češ idilično zeleno podeželje, otok in surrealistično raztrganino, ki spominja na sobane iz Gravity Rusha in Psychonautov. Za stoodstotno končanje z drugim junakom in odkritje vseh skrivnosti je potrebnih še kakih šest ur. V vsako sobano se lahko kadarkoli vrneš z kazalom, zlasti ko osvojiš kakšno novo lastnost. To je kul in se približa principu metroidvanije, kjer za napredovanje po že obiskanih področjih potrebuješ novo lastnost. V Tearawayu se poleg skoka priučiš še kotaljenja in uporabe nekega predmeta (ne bom kvaril).

V urejevalniku lahko s konfeti dokupimo okraske ali jih zastonj, kot v osnovni šoli, iz barvnega papirja izdelamo sami.

Naučeno pride prav pri odstranjevanju škatlastih nepridipravčkov. Sprva smo nagi ter se jim moramo umikati, da se ob doskoku sami nokavtirajo, nakar jih poberemo in vržemo. Kasneje lahko hoduljaste in magnetne tečnobice s kotaljenjem spotaknemo oziroma razbijemo. Na nekatere pa je treba skočiti, jih s tem prevrniti in jih nato poteptati s prstom. Šefov ni, je pa smetkotov v skupinah ravno prav, da popestrijo dogajanje čez prva dva sklopa.
V zadnjem nasprotnikov ni, je pa vsepovsod dosti skrite robe, od prostih konfetov in navadnih rdečih ter posebnih modrih darilc, za katere moraš opraviti kakšno malenkost, do slikanja belih prebivalcev in stvari. Na voljo imaš namreč papirnat fotoaparat z več lečami in efekti. Če v objektiv zajameš čist, bel nepopisan predmet, se ta obarva in na portalu Tearaway.me odklene navodila za sestavo. Tako z nekaj spretnosti, papirja in lepila fantazijo preneseš k sebi. Slike iz igre pa dodajaš v lastno galerijo na portalu ali jih deliš s svetom na socialnih omrežjih.

Bolj kot se bližamo koncu, bolj čudaški postaja svet. Nekaj trofej je vezanih na perfekten mimohod, kjer ne smeš umreti.

Kaj se skriva pod listom?
Tearaway je v osnovi resda 'le' arkadna poskakovalka, ki jo vseeno pesti nekaj težav. Največji sta nekoliko nenatančno skakanje, pri katerem kot v LittleBigPlanetu nimaš dobrega občutka, kje boš pristal, in fiksna kamera, s katero ni moč upravljati in v hitrih, razgibanih nivojih hudo najeda. Po začetnem ogledu sveta nekoliko presene­ti tudi, da je igra linearna. Je pa res, da nekateri nivoji dopuščajo svobodo odkrivanja, medtem ko se na skakanje in kamero sčasoma privadiš. Če ne drugače, s priučenjem skokov.

Na papir s svinčnikom izrišemo podobe, ki se nato same izre­že­jo. Lahko jih takoj uporabimo ali nalepimo na drug kos papirja.

Tako naposled ostane predvsem dober občutek na podlagi izvirne, raznovrstne izkušnje, kakršne na drugih sistemih ni. Zgodba se skozi posebno vrsto pripovedovanja piše sproti in dopolnjuje s filmčki ter čebljanjem prebivalcev, ki omenjajo tudi dobra dela sile na nebu. Tako se res počutiš kot središče prepleta realnega in navideznega sveta. Poleg vsega se na kraju razodene posebej lepa misel. Katera? Odgovor po­iš­či na kartici ali v Playstation Storu. Ne boš ob­ža­loval, zlasti ne, ker se cena vrti okrog borih 20 evrov.

Košarka je vsepovsod, tudi v Tearawayu. Če ni papirnatih žog, pridejo prav veverice. Za nagrado dobiš modro darilce s konfeti.