IGROVJE
stranka » igrovje » PS vita » Killzone: Mercenary
Killzone: Mercenary

Raveer se odpove kruhu, da na­bavi protimaterialno snajpo.

Vitino spogledovanje s prvoosebnimi streljačinami doslej ni bilo posrečeno. Bedni Nihilistic so nam priskutili tako serijo Resistance (Burning Skies - Joker 227, 40) kot znani Call of Duty (Declassified - Joker 233, 25). Na srečo so drugi prenosni Killzone po PSPjevem Liberationu zaupali internemu studiu in tokrat je rezultat bistveno drugačen.

Kljub turobni okolici sveta Helghan je igra paša za oči. Tukaj na dežju občudujem ogenj in oblake v soju javne razsvetljave. Deževnica se ti sčasoma začne nabirati na vizirju.

Posvet
Smo najemnik Arran Danner in se borimo na strani denarja, ne ene od vojskujočih frakcij ISA in Helghast. Žal ne moremo izbirati, za koga bomo delali, saj nam to odredi zgodba. Ta zaobjema devet misij, ki tečejo skozi vso matično kampanjo. Pripoved ni švoh, saj pozitivci ISA niso brezmadežni, niti niso negativci Helghasti poosebljeno zlo. Po drugi strani pa je predvidljiva in ne dobi priložnosti, da bi se razvila. Odvija se epizodno, kot je za pre­nosno platformo značilno. To je za igranje fajn, saj posamična misija traja kake pol ure, za štorijo in dolžino pa ne, saj je kampanje konec nekako v šestih urah.
Izkušnjo podaljšaš z višjo težavnostjo in tremi ločenimi načini, kjer je treba izpolnjevati pogoje. Lahko greš na razčefuk turo, kjer me­češ v zrak cilje, na tiholazno ekspedicijo, kjer iz zasede z minami desetkaš sovražnike, ali na precizen sprehod, ki ga opraviš v predvidenem času le z nujnimi žrtvami.
Pri podobi niso delali kompromisov. Grafika in animacija sta nadmočni in špil bi se zlahka odvijal na PS3. Osvetljevanje in efekti so na zavidljivi ravni, ročno poreklo izdajajo le teksture. Teče gladko, lik pa ni tako 'težak', kot je za serijo KZ značilno.

Zelo osebna usmrtitev častnika. 40 dolarjev dodatka navrže uporabe VAN-Guarda, ki da nevidnost, če ne skačeš kot opica.

Stotak na betico
Za vsako dejanje v vsakem modusu, od pobiranja nabojev prek usmrtitev do končanja misije, si plačan, tako da špil deluje kot celota. Seš­te­vek zapravljaš v skrinjah črnoborzijanca, ki so praviloma nameščene ob nevidnih snemalnih točkah ob prehodih med območji. So edini način, kako zamenjati arzenal, kajti orožij padlih sovragov ne moreš pobirati.
Ker je na voljo dvanajst osrednjih krepelc, od SMGja prek jurišne do ostrostrelske puške, in prav toliko sekundarnih, je kombinacij ogromno. Za nameček imaš na razpolago pol ducata granat in oklepov ter osem tehnoloških pomagal VAN-Guard, ki oponašajo perke iz Call of Dutyjev. Za par sekund ti darujejo nevidnost ali lebde­če plovilo z rezili. Hitrost polnjenja baterij za uporabo je nizka in odvisna od uspešnosti.
Igraš torej tako, da iščeš strategijo, kako iztržiti čimveč, kar omogoča akcijo v lastnem slogu. V osnovi izbiraš med masakrom in pritajenim plazenjem s tihimi uboji, kjer ni upoštevanja senc, moraš pa paziti na hrup in pravočasno odstraniti kamere. V ta namen imaš pehar orožij z du­šil­nikom in lahke oklepe, ki te ne ščitijo dosti, a nudijo večjo mobilnost in tišje premikanje. Prav tako je pomembna lokacija izvršitve, da truplo ne obleži sredi hodnika.
Vedno ne zaleže ne eno, ne drugo. Brezglavo tekanje te hitro ugonobi in se je treba skrivati za ovirami, toda izza njih te izbezajo natanč­no vržene granate. Sovragi ne obvladajo le tega, marveč te znajo obkoliti, se skriti in izvajati napade. Dosti vrst jih je, od policistov prek vojakov različnih frakcij in či­nov do specialcev, kot so hitre nindže. Na pot fašeš tudi tipa z bljuvalnikom ognja in v krepek oklep odetega soldata z minigunom. Taki pacienti so praviloma medšefi ali dopolnjujejo prave šefe. Dotični so spočetka tehnološke igrače v obliki letečih ladij in robotov, proti koncu pa delodajalci z velikim spremstvom.

Večigralstvo se dogaja na enakih kartah kot kampanja, le da imajo nadstropja in več povezanih prehodov. Nikjer nisi varen.

Nož v goltancih
Vitinemu drobu sta poleg zumiranja z daljnogledi, kjer pogled približuješ z božanjem zadnje stranice, podrejena brutalni uboj na mah s hladnim orožjem in vdiranje v računalniške sisteme, vrata ter instantne kapsule VAN-Guard. Uboj lahko izvedeš s pravilne oddaljenosti na vsakem normalnem sovragu. Po pritisku zahtevanega gumba se na zaslonu pojavi puščica, ki meri v naključno smer in po kateri moraš hipoma potegniti s prstom. Ob uspehu si nagrajen s počas­nim posnetkom okrutnega pokončanja.
Če ti uspe hinrihtati nekoga, ki ne ve zate, dobiš ekstra veliko cvenka. Zlasti če rezilo vtakneš v čast­nika, ki ti po mučenju preda informacije. Te so v kampanji le predmeti za v zbirko, medtem ko v večigralstvu za nekaj sekund pokažejo loka­cijo nasprotnikov na karti. Hekanje vrat in kap­sul pa poteka v obliki miniigre, kjer v sedem šestkotnikov vnašaš dele enakih oblik. 
Poleg enoigralstva je vdelan spletni multiplayer z devetimi kartami za do osem sodelujočih. Ni pre­sežek, kajti poleg standardne splošne razpaljotke vsak proti vsem ter moštvenega deathmatcha izpostavi le modus warzone. Razdeljen je na pet delov in v vsakem je pogojeno, kaj prinaša točke. V prvem zbiraš medalje ubitih, če­mur sledi hekanje kapsul. Nato štejejo le us­pešna zaslišanja, kjer moraš trikrat pravilno potegniti prst čez ekran, vendar te lahko blokira zaslišanec ali njegov kolega. Po še eni rundi hekanja končno sledi odprt spopad. Zanimivo. Bi pa sedel še kak modus in dodatna prizorišča.

Maskiranje nalaganja misije v video da gladke misije, vendar ubije duha ob preigravanju, ker jih ni mogoče preskočiti.

Končno poročilo
Mercenary je grafično najlepši naslov za vito in igralno ne razočara. Med drugim zato, ker ne posiljuje z bednim dotikabilnim nadzorom kot Burning Skies, temveč vitine edinstvenosti uporabi kot začimbo solidne strelske akcije. Avtorjem je sobno izkušnjo tako uspelo verno prenesti v žep. Vsa čast.

Killzone: Mercenary
Sony za PS vita
objavljeno: Joker 242
september 2013

80