Če se zarečenega kruha res največ poje, mora biti Keiji Inafune pošteno sit. Starosta, ki je bil zaslužen za Mega Mana, Onimusho in Dead Rising, je zadnja leta rad kritiziral japonske razvijalce, ki da capljajo za zahodnimi kolegi in se oklepajo pre­ži­vetih vzorcev. Nakar gre in naredi Soul Sacrifice, tretjeosebni akcijski frp, ki je inovativen le na površju.

Vizuelno je Soul Sacrifice cukrček. Umetniške popačenosti iz peklenskega onkraja so tolikanj bolj imenitne na petpalčnem vitinem OLED-zaslonu.

Šur, saj začne se ta vitina ekskluziva obetavno in nenavadno. Po veličastnem boju z obrazom na lovki (ne sprašuj, Japonci pač) se ustalimo v vlogi ujetega co­p­rnika, ki ga kani gospodar zla kmalu snesti, spolno zlorabiti ali kaj hujšega. V kletki mu dela družbo govoreča knjiga Librom, v kateri naš mag zasledi dogodivščine pred njim žrtvovanega ubožca. Temen je ta fantazijski svet, črn, in gobčna bukva pripoveduje o čarovnikih, ki morajo za lov na zlo in reševanje sveta žrtvovati svoje bližnje in celo sebe. Zgodba je raztrgana in težko doumljiva, a privlačna v svoji brezkompromisni grobosti. Tudi zaradi knjižnega pripovedovalca, ki je briljantno ciničen in odlično govorjen.
No, bolj kot igraš, bolj razumeš, da je Soul Sacrifice v igralnem pogledu uravnilovska reč. Raziskovanja sveta ni, saj je vsa igra delno nelinearen niz majhnih aren, v katere se spuščamo iz Libroma. Tam v okvirnem slogu Monster Hunterja v realnem času mlatimo po manjših in večjih sovražnikih ter jih obmetavamo z uroki, dokler ne klecnejo. Vendar ni Hunterjevih fines, niti globine pravih akcijskih sekljalk, kot je Devil May Cry, dočim okolici pošteno primanjkuje razgibanosti. Borbeni sistem je dokaj enostaven in surov, kar je najbolj vidno pri šefovskih nakazah. Teh je dosti in so pohvalno izkrivljene, od obilne kure s človeško glavo do mesnatih sadistov s predimenzioniranimi meči in biološko sumljivih okostnjakov. A njihovi vzorci obnašanja so enostavni, kaj šele tisti običajnih tolovajev, ki radi preigravajo živalske teme – panterji, ptiči, zobati demončki. Zaradi tega večina bojev razpade v vizuelno luštne, plitke in ponavljajoče se spam fešte, ki se udinjajo najmanjšemu skupnemu imenovalcu.

Da omembe vredne globine ne bo, se pokaže že pri začetnih šefih, med katere sodi ta naspidirani velepiščanec. Nič ne doprinesejo niti ploske arene.

Edinstven prijem je, da lahko sovražnika, ko ga poraziš, rešiš ali žrtvuješ. Prva opcija ti vrne življenjsko energijo, druga moč za čaranje. Sliši se kul, a je redko uporabljeno tako, da ima opazne posledice za akcijo. Slično polovičarski je nabor čarovnij, ki omogočajo vpliv tako od blizu (kamnita roka) kot daleč (izstrelek). Ne manjka jih, toda levji delež je le prebarvana ena in ista cimprarija. Lik lahko z razvojem in izborom magij razviješ po svoje, vendar pozabi na Monster Hunterjevo širino in globino. Ne pa tudi na tlako, kajti uroki z združevanjem v močnejše inačice kopnijo in je treba grindati nove. Ker se boj ne more pohvaliti z globino, to pomeni veliko enoličnega klanja, da prideš do nekaj kul obračunov.
Špil zna biti zabaven in pohvalnih je več brezplačnih digitalnih razširitev z novimi arenami ter sovragi. Prav tako je vse skupaj nekoliko bolje, če se greš udejstvovat na linijo, kjer združiš moči s še do tremi čarodeji. Toda kot celota bi moral Soul Sacrifice, izdelek za polno ceno z odličnim ustvarjalskim pedigrejem, meriti više. Njamsi hamsi, Keiji.

Reševanje sovragov ti vrne življenjsko energijo, pogubljanje krepi moč. Ultimativni napad je zelo mo­čan, a te pohabi, dokler ne najdeš redke snovi.