IGROVJE
stranka » igrovje » PS vita » Sly Cooper: Thieves in Time
Sly Cooper: Thieves in Time

PreSneti rakun krade pite in povsod pušča dlako.

Enajst let stari tatinski rakun Sly je najmanj znan član venčka Sonyjevih živalskih maskot, v katerem so še zmešana rovka Crash Bandicoot, vesoljski kvazilisjak Ratchet, čudak Jak in njegov zgovorni kosmati tampon Daxter. Kljub temu pa so Slyjeve risankaste akcijske avanture solidne in do neke mere samosvoje, saj ob tretjeosebni tepež in skakanje po ploščadih trmasto rinejo enega manj zaželenih pristopov v modernih igrah – skrivanje. Sicer ne v posebej resni obliki, a vendarle. Isto velja za četrti del serije, prvega po kar osmih letih spanja, če odštejem HD-zbirko Sly Trilogy (Joker 212). Tudi v njem pravega zmikavta ne bodo opazili!

Že prvi šef ti da tinte piti, če ne opazuješ njegovih vzorcev in si nespreten skakalec. Težavnost ni visoka, kar tako pa se ti igra vseeno ne vda.

Ko je Biff sposoben
Sly ima tokrat preglavice s časovnimi zankami, saj se neki neznanec trudi, da bi mu izruval družinsko drevo. Zato mora v slogu Back to the Future skakati po času, da to prepreči. V šestih tematskih obdobjih rešuje prednike in like iz preteklosti, denimo usodno ženšče Carmelito. Ob strani mu stojijo rešenci, kakršen je pistolero Tennessee, in večna kompanjona – možganski želvak Bentley ter razbijaški nilski konj Murray. Seveda je rožnat. 
Dlakava menažerija je zapletena v prijetno zgodbico iz enostavnih risank, ki se ne more postaviti z globljimi, kaj šele odraslimi podtoni. Ne manjka pa ji dogajanja, preobratov in posrečenega humorja, saj se Murray, Bentley in Sly nenehno zafr­ka­­vajo. Velik plus so raznolike osebnosti Slyjeve žlahte, škoda pa, da je iztek fabule nedokončan. 

Merjasci se gibljejo po določenih poteh, ki jih ni težko na­štu­di­ra­ti. V ta namen je najbolje uporabiti kako visoko točko, na primer razpeto vrv.

K samurajem in ašašinom
Kakor že prej Thieves in Time menjava med pristopi. Glavni lik ostaja Sly, ki se tiholazniško trudi, da ga ne bi zasačili. Uspeh temelji na ogibanju animaličnim stražarjem, ki stojijo ali patruljirajo, od pritegnjenih krokodilov, ki te iščejo s svetilkami, do zagrizenih pasavcev in obo­roženih opic. Njihovi vzorci niso zapleteni, nimajo posebej dobrega vida in sluha ter hitro pozabijo, da so se vznemirili. Toda marsikdaj zadostuje en sam alarm in že moraš od zadnje nadaljevalne točke, ki so na srečo gosto razporejene. 
Če je treba ostati daleč od nasprotnikov, ni problema. Na razpolago so ti mnoge špa­ge in špice, na katerih si lahko oddahneš. A pripeti se, da je treba varnostnike ožepariti, za kar se jim moraš čisto približati. Vmes se obregneš ob kak krož­nik na tleh in hop, cefizelj! Prav tako te odkrijejo kamere, ogrožajo te laserji, skuriti te hočejo plameni, sesekljajo te nihajoči meči in jemlje te voda. 
Bolj kot napreduješ skozi obdobja, več je težakov in pasti ter zapletenejši so nivoji, čeprav ne dosežejo hardcore razsežnosti. Pri njih ni zanimivo le to, da so tematsko različni, saj med drugim obiščeš fevdalni Japan, pravljično Arabijo ter Divji zahod. Gre namreč za manjše peskovnike, po katerih so posejane številne tajne (maske, steklenice, trezorji, zakladi, ki jih je treba v časovni omejitvi prinesti nazaj do vhoda) in pa misije. Le-te včasih začneš z enim likom, nakar preideš na drugega, ki ima samosvoje sposobnosti. Rioichi poseduje ekstra dolg skok, Murray nezapleteno tepe, glavca Bentley pa se spoz­na na hekanje. To je udejanjeno v več mi­niigernih oblikah, med katerimi sta od strani gledana vesoljska streljanka s še­fom vred in od zgoraj opazovano vodenje kroglice po labirintu. Usmerjaš jo z nagibanjem vite ali kontrolerja na PS3. 
Ko smo že pri šefih – ti so ena od svetlih točk. Naj se lotimo tigra s kubansko cigaro ali medveda na kotalkah, ki razbija po polarni votlini, da na nas dežujejo lede­ne sveče, srečanja z njimi so grafično spektakularna in spodobni preizkusi refleksov ter prepoznavanja vzorcev. Lepo je, da pretežno ne uporabljajo prežve­če­nih vzorcev tipa 'ogromna zverina, ki jo tepeš po frisu, ker si na dovolj visoki polici'. 

Sem in tja igra parodira kako znano popkulturno štimungo, recimo visenje na vrvi iz Mission Impossible. Ko to poskusi Murray, se ne konča dobro.

Zmikavtska čast
S posebno kompleksnostjo, naprednostjo in izvirnostjo se Tatovi v času ne odlikujejo. Nezakomplicirani špil je precej starošolski in se počuti varnega v objemu enostavnega skrivanja, neobveznega mla­­tenja in velike doze nekam rutinskega ska­kanja. Slednje je prevečkrat nenatančno ali po nepotrebnem občutljivo. Prav tako se rešeni Slyjevi predniki od njega ne ločijo bistveno, sposobnosti rakunske tolpe pa se razvijajo dokaj medlo. Ključne veščine prispevajo oblačila, s katerimi prinesemo okrog stražarje ali pridobimo streljanje z lokom. A igra obleke paz­ljivo dozira in ne daje svobode, da bi z njimi razpolagali prosto. Takisto je dosti bolj linearna od trojke, Honor Among Thieves za PS2. Nekatere bo motilo, da je večigralstvo omejeno le na sodelovanje dveh v nekaj odsekih. Osebno pa mi je šlo na jetra, da sem za kupovanje ne zares potrebnih novih udarcev in simpl kombinacij moral stalno razbijati zaboje, da so iz njih leteli kovanci. 
Toda po drugi strani je občudujoče, kako Thieves in Time hlasta, da bi postregel z naslednjo kolobocijo in ponudil nov pristop k igranju. Bi gospod želeli dirkanje z miniaturnim džipom, metanje granat ali razpotegnjen ples? Izvolijo! Ni globok in težak, je pa dolg (kakih petnajst ur brez iskanja mnogih skrivnosti), razgiban in prostodušno zabaven. Včasih to docela zadostuje. 

Začetek, ko rešuješ prednika – kuharja sušija, je japonski, nakar se dogajanje preseli v robinhoodovsko Anglijo. Brez lokostrelstva seveda ne gre.

 

Sly Cooper: Thieves in Time
Sanzaru / Sony za PS vita
objavljeno: Joker 237
april 2013

73