IGROVJE
stranka » igrovje » PS vita » Assassin's Creed 3: Liberation
Assassin's Creed 3: Liberation

Sneti

Creedi so tako široke, obsežne in veličastne igre, da v svoji standardni obliki dejansko potrebujejo velik zaslon. Morda so njihovi odvrtki na ročnih sistemih kilavi iz tega razloga, naj govorimo o Bloodlines za PSP (J197, 45) ali Altair's Chronicles (J176, 50) oziroma Discovery (J198, 60) za DS. Ali pa gre za manj vloženega dela in talenta? Povprečni Liberation za vito kaže, da je krivo oboje.

Aveline se lahko preobleče v damo, ki lahko vstopi skozi glavna vrata, namesto da bi se plazila čez ograjo. Žal ta gvantna mehanika ni prav izkoriščena.

Propagandne alineje so impresivne, saj dobimo polno­krvno inačico Ašašina 3 v doslej nevidenem okolišu. V 18. stoletju se preselimo v topli New Orleans z okolico in pre­vzamemo nadzor nad ašašinko Aveline de Grandpré, prvo junakinjo v seriji, ki je za nameček mulatka in se ne gre vloge seks simbola. Zaradi vitine moči in istega pogona Anvil­Next kot na PS3 svobodno vandramo naokoli, pobijamo sovražnike, opravljamo glavne in stranske misije, slu­žimo denar, si omišljamo boljšo opremo, plezamo, plavamo, spremljamo zgodbo z vmesnimi animacijami in govorom ...
Da, Liberation je s tehničnega stališča orenk, več kot ducat ur dolg Ašašin. Med orožji ne najdemo le standardnih rezil, mušket in dimnih bomb, marveč tudi tulec za pihanje strupenih puščic. Po močvari se prevažamo s kanujem in se v kratkih QTE-sekvencah borimo z aligatorji, ki jim krademo jajca, na ulicah pa za zniževanje sumljivosti koljemo priče svojih umorov, trgamo z zidov tiralice ter po babje šarmiramo stražarje. Avelinina ženskost se nadalje kaže v tem, da se lahko preoblači v več gvantov, ki ji dajo določene prednosti in slabosti.

Plezanje po drevju je v skladu z Assassinom 3 za PS3. To vključuje občasne nerodnosti pri izbiri naslednje veje za skok čez aligatorjev polno vodo.

Pomembna feministična razlika glede na AC3 je takisto, da je več poudarka na skritosti. Dočim je Connor Kenway rad rambo, misije od Aveline večkrat zahtevajo, naj ostane skrita. Naj bo z zadrževanjem diha pod gladino, vzpenjanjem na sekvoje ali zastrupljanjem z razdalje. To spoštovanje pravega duha serije, ki se vrača v njene zgodnje dni, je pohvalno.
Žal pa je igra pri tem polovičarska, saj junakinji ne da dosti orodij, da bi ostala prikrita. Nimaš mož­nosti, da bi se skrival v sencah, se stiskal k tlom v podrastju ali nastavljal pasti, kaj šele, da bi imel na razpolago kake vudujsko-kreolske izvirnosti. Če misija od tebe izrec­­no ne zahteva, da te ne odkrijejo, pri če­mer ti zna kot vedno zavdati tipična nerodnost lika, je še vedno laže skočiti v sredo sovražnikov in jih poklati z znanim sis­temom napada in prestrezanja. To je manjši prob­lem kot v trojki, saj se tolovajev zbere opazno manj.
To pa ni edina pustost v primerjavi z veliko sestro. New Orleans je neočarljiva zbloja lesenih bajt in rjavih ulic brez zgodovinskih posebnosti. Močvirje pa je velika, toda nerazgibana zaplata vode, trsja in drevja, kjer se dogaja bore malo. Pozabi na lov, prodajo kož in gradnjo koč – to skuša neuspešno nadomestiti Avelinino sodelovanje v očetovem trgovskem imperiju. Stranskih zadolžitev je konkretno manj kot v AC3, misije pa so sicer obsežne, a velikokrat narejene tako, da te pošiljajo od Poncija do Pilata. Tako ali tako je njihov dizajn opazno slabši kot na velikem sistemu, kar gre pripisati avtorstvu Ubijevega ne tako podkovanega bolgarskega studia.

V močvirju preživiš dobršen del igre in škoda, da ga ob vitinih zmogljivostih ustvarjalci niso bolje izkoristili. Večinoma je to nezanimiva muljasta pušča.

Detajlov, ki razkrivajo večji amaterizem, je še dosti, od nespretnega govora prek nezanesljive gladkosti do kupa pokvečenih animacij, čudnih dogodkov in hitrih preskokov. Sem navsezadnje sodi zgodba, ki se po obetavnem začetku izkaže za bledo in po moralni plati otročjo, z lepenkastimi liki tako na templjarski kot ašašinski strani. Med njimi je sama Aveline, ki ji vmesno srečanje s Connorjem prav nič ne pomaga, da bi bila zanimiva, prava oseba. Za nameček manjka enciklopedija in zgodovinske povezave so medle.
Liberation vseeno nudi dosti ur igranja, med drugim v svojstvenem nalinijskem multiplayerju, kjer v mesta široma sveta pošiljaš morilce v obliki kart in skušaš s tem koristiti svoji strani – ubijalski ali templjarski, ki jih predstavlja korporacija Abstergo. Ta je hkrati odgovorna, da ni navezave na Desmonda. A tako samotarstvo kot spletnost sta impresivni zlasti po postavkah – ko se ju orenk lotiš, pa se izkažeta le za zadovoljiva. To za Creed ni dovolj.

Stražarje je moč očarati s spogledovanjem in se s prijemom za metlo skriti med babe, ki pometajo. Feministke bi imele na rovaš Liberationa kaj povedati.

Assassin's Creed 3: Liberation
Ubisoft za PS vita
objavljeno: Joker 233
december 2012

62

 
sorodni članki