Žakljasto zmene Sackboy je priskakljalo na vito v četrti del serije, drugega za prenosni sistem. Za razliko od predhodnika za PSP, ki je bil okrnjen tako tehnološko kot umetniško, je izvedba zdaj na tako visoki ravni kot na PS3.
V osnovi je igra od strani gledana platformska skakalka z lahkotnimi miselnimi elementi. Osemurna pot te vodi skozi več kot petinštirideset soban v petih tematskih sklopih lutkaste dežele Carnivalie. V pomoč so ti dobrosrčni vodnik in pripomočki, kjer prednjačita izstreljevalnik vodljivih granat in vitel. Tako prisrčna zgodba kot nivoji so novi, saj ne gre za predelavo biv­ših Planetov, in dizajn je znova pretežno hvalevreden.

Marionetka je ena izmed petih pomagačev. Na ključnih mestih ti z besedami v balončkih razloži zakonitosti sveta ali kako posebno funkcijo.

Ko opraviš s štorijico, sledi naskok na odklenjene dodatne nivoje in mnoge arkadne igrice v slogu imitacije vesoljske streljanke, ki so spodobno narejene. Ter na doma narejene nivoje, ki jih bo kaj kmalu še preveč. Tudi LBP za vito namreč vsebuje zmogljiv urejevalnik, s katerim so avtorji dejansko ustvarili špil in omogoča spletno deljenje izdelanega. Glede na onega v LBP2 za PS3 je še nadgrajen – žal nivoji med sabo niso združljivi, je pa podprto deljenje kupljenih oblekic. Material za editor, od gradbenih elementov do nalepk in kostimčkov za vrečaste like, nabereš v zgodbovnem delu. Vključeno je še sodelovalno več­ig­ralstvo za do štiri osebke po internetu, ki pa morajo biti nenehno vsi na zaslonu, drugače tisti, ki zaostanejo, pomrejo. Takisto ni lokalne, adhoc podpore.
Tudi drugače igralna mehanika ni povsem idealna. Skoki ostajajo ravno toliko nenatančni, da znajo delati neljube težave, in preveč je stresnih situacij, kajti število življenj ob nadaljevalnih točkah je omejeno. Nadalje so problemi z menjavanjem med ravnmi, ki so sedaj ponovno tri. To moraš marsikdaj storiti med skokom, kje, pa ugotoviš s poskušanjem in umiranjem, zlasti pri balončkih z nagradami. In zoprni so dolgi nalagalni časi.

Ko si prisesan z vitlom, moraš za doseg balončkov vito izmenično nagibati v levo in desno. S pomikanjem analogne gobice gor in dol nastavljaš višino.

Vendarle gre za lep, pretežno dodelan in velik naslov, ki za nameček premišljeno izkorišča vitine nadzorne zmožnosti. S tapkanjem po sprednji strani v globino poš­lješ določene predmete, druge pa v ospredje s tapkanjem po zadnji plati. Z drsenjem po zadnji ploš­či­ci nadzoruješ čebelico in ko visiš z vitla, z nagibanjem konzole nabiraš gibalno količino. V urejevalniku z dvema prstoma povečuješ pogled in spreminjaš velikost predmetov, kar poenostavi grajenje.
Če si na playstationu 3 rad ustvarjal, boš v editorju hit­ro domač. Za manj kreativne pa je dobrega skakanja več kot dovolj.