Če hočeš igrati Modern Warfare na telefonu ali tablici, se lahko obrišeš pod nosom – razen če za 5,49 evra kupiš Fallen Nation. Trojka nadaljuje 'pripoved' iz dvojke in predpostavi, da Združene dr­ža­ve zasedejo Severni Korejci. Nastopiš kot par teksaško razboritih soldatov, ki morajo rižojedce pregnati z veliko streljanja.

Ko nadte prileti sovražni helikopter, imaš pri roki kot po naključju RPG. Ta ima zadosti sledilne muni­cije, da z njim obračuna celo največji šeprtljavko.

Homefront torej sreča Call of Duty v linearni prvo­osebni streljačini brez kanca subtilnosti, a s kupom bombastičnih vnaprej pripravljenih situacij (set pieces). Običajno hodiš naprej in z besnim rešetanjem trebiš rumenčke, je pa res, da te pretirano rambovstvo stane življenja. Zato je treba občasno krožiti, iskati zaklone in meriti skozi daljnoglede za zanesljivejše strele v glavo. Ko ti igra zapove, tiholaziš z no­žem med zobmi, z bazuko klatiš helikopterje, mečeš v luft topove, streljaš iz letala, braniš položaje ... Zve­čana količina tovrstnih režiranih scen je ob izboljšani grafiki in zvoku glavna razlika glede na dvojko.

Vmesnih debat je nekaj, ampak daleč od tega, da bi spremljal kak clancyjevski roman. Ne po obsegu, ne po globini. Zgod­ba je plitka kot videotečni film s Chuckom Norrisom.

Ničesar izvirnega ni v Fallen Nation, kajti občutek je tako podoben Modern Warfaru in Black Ops, da bi bila Activisionova tožba povsem realna. Prav tako ni nikakršnih naprednosti – skočiš lahko le, kjer ti igra to izrecno pusti, zgodba je na ravni vrtca, o umetni pameti pa ne bi, kajti neraznoliki lopovi se znajo kveč­je­mu sklanjati in kvaziinteligentno tekati med zakloni. Boji se zato začno ponavljati. Toda špilič je nepravično primerjati z naslovi za PC, ki stanejo desetkrat več, in je soliden za tiste sorte sprostitev, ko se hočeš odklopiti. Okoli tebe poka in grmi, adrenalin pumpa, bajte se vdirajo, zlobci padajo, patriotski konec šest­urne kampanje pa ni niti za trenutek pod vprašanjem. Iz mobilniškega zornega kota takisto ni čudno, da granate eksplodirajo po desetih sekundah, saj moraš imeti dovolj časa, da z dotikanjem zaslona zmutiš umik, počep, strel in polnitev orožja. Vseeno nadzor deluje presenetljivo dobro, kar je pomembno na huj­ših težavnostih. Zlasti pa v solidnem nalinijskem več­igralstvu za do dvanajst ljudi hkrati, ki zaobsega kar sedem načinov na šestih prizoriščih. Včasih ga daje lag, a ne preveč pogosto. Z odklenljivimi sposobnostmi in killstreaki znova kopira Call of Duty, a zdaj bi že moral vedeti, da kupiš točno to. 

Pride tudi čas, da sedeš za statični mitraljez in po­streliš vse, kar si upa premikati. Nisem ziher, da se stvar segreva, ker sem okope spucal tako hitro.