Modern Combat 2 je še ena Gameloftova kopija razvpite franšize, ki prinese ravno toliko svojega, da jim pravniki ne pošljejo komandosov skozi okna. Tokrat bi bili to Activisionovi juristi, špil pa Modern Warfare oziroma njegovo nadaljevanje.
Nastopamo v vlogi različnih ameriških soldatov in pripadnikov raznih specialnih enot. Naš cilj so seveda te­­roristi, ki jim je treba spektakularno razčesniti ali kresniti glave. Potepamo se po ameriškem pragozdu z ma­milarskimi karteli, vojaških bazah z rusko govorečimi najemniki in bližnjevzhodnih mestih. Igra nas vodi za roko z veliko puščico (ki jo je moč izklopiti) in nas z vseh strani zasipa z navali pridaničev. Njihova raznolikost žal šepa, saj gre zgolj za vojake in pla­čan­ce v nekaj oblikah. Je pa umetna pamet za mobidične razmere dosti v redu, saj se zna potuhniti v zaklon in izvajati prevale. Orožja sestojijo iz množice modernih avtomatskih pušk, brzostrelk in bazuk. Dejstvo, da si omejen s skriptami, pa na telefonu niti ni težava, saj mu je tovrsten tempo pisan na ekran. Zabava v majhnih kosih je zanje itak najprimernejša in premočrtnost je spričo slabšega nadzora tu le plus.

Večkrat teatralno sesujemo kak del stavb. Ponavadi tako, da se spodaj (povsem naključno) znajde falot.

Za uspešno pospravljanje sovragov je moč počepniti za sode, meriti skozi križec in lučati granate, pri čemer je pohvalno, da lahko položaje nadzornih gumbov poljubno razposta­vimo po zaslončku. Sem in tja nas preseneti kak do­godek QTE, kjer je treba tapkati, da ne dobimo ska­le ali noža v glavo. Tempo je lušten in vključuje šče­pec tiholazniških in ostrostrelskih trenutkov ter nažiganja z velikimi kanoni.
Seveda to ni konkurenca Modern Warfaru. Rešetanje kmalu postane prežvečeno, sploh če si veteran velikih inačic tega recepta, in očitno je, da Modern Combat 2 v skriptanih napadih ne zna poiskati ničesar novega. Kljub temu pa gre za najbolj ambiciozno Gameloftovo prvoosebno streljanko in bržda kar najboljšo na tulifonih ta hip. Obrtniško je na visoki ravni, z zanesljivim nadzorom, enoigralstvo pa je skoraj tako dolgo kot pri Activisionovih igrah! To več pove o slednjih, ampak v redu.
Kar naslov nadalje dvigne, je večigralstvo. Do deset ljudi se lahko na uradnih Gameloftovih strežnikih na petih prizoriščih pomeri v štirih modusih: solo in gru­p­nem deathmatchu, CTFju ter podstavljanju bomb. Karte so dobre, s pobijancijo pa odklepamo orožja ter priboljške, jako podobno kot v Call of Dutyjih. Iskanje bojev je tako samodejno kot z brskanjem po strež­ni­kih in povsem enostavno, zato je v multiplayer zelo lah­ko vliti čezmerno količino časa, igro pa to definitiv­no napravi vredno svojih pet evrov. Kopija gor ali dol, gre za orenk izdelek.

Tudi MC2 ima mesta z odurno veliko sovragi, kjer bliž­njo nalagalno točko spoznaš zelo intimno. A ni pene.