IGROVJE
stranka » igrovje » rumplkamra » Staufove vesele urice
Staufove vesele urice

Quattro

Daljnega leta 1993 so špili izhajali na nekaj disketah, CD-ROM pa je bil ekstravaganca z nezaslišanimi 650 megabajti prostora, za katerega je redkokdo vedel, kako ga zapolniti. Zato sta toliko bolj odmevnili avanturi, ki sta medij izkoristili in se uveljavili kot razloga za nakup sukača. Eden je bil Myst, drugi pa the The 7th Guest. Slednji je prodrl toliko bolj, ker so avtorji Trilobyte v škatlo zmašili kar dva ploščka. V času, ko smo bajali, kako na enega samega spraviš vso enciklopedijo, pa še ti os­ta­ne prostora!

Stay a while, stay forever!

Sedmi gost je bil za tiste čase tehnični presežek. Tekel je v visoki ločljivosti 640 x 480, uporabljal žive igralce na zmodeliranih ozadjih in vključeval gladko prvoosebno premikanje. V resnici je šlo le za vnaprej animirane korake, ne za pravo usmerjanje v 3D-prostoru, a smo bili vseeno vzhičeni. Če smo imeli seveda dovolj zmogljivo mašino, kajti dragi procesor 486 je komajda zadoščal. Navdušila je tudi odlična srhljiva muzika, ki pa ni tekla s CDja. Če si jo hotel poslušati v najvišji kakovosti, si v glasbeni stolp vstavil drugi plošček, na katerem je bil še video o izdelavi v navezi s pr­giš­čem ostalih dobrotic.

Razdelitev torte na pet kosov s po dvema lobanjama in križema nakaže, da bodo vse uganke morbidne in morilske.

Gostov avdiovizualni blišč je danes sicer precej ubog. Prizorišče, ki nam je spuščalo če­ljust, je neugledno in kockavo, premikanje počasno ter nerodno, zgodbovnih animacij pa ne moreš preskočiti. Toda njega dni je dobro dopolnjeval igralno bistvo, ki je bilo pravzaprav zgolj re­še­vanje dveh ducatov logičnih problemov. Iskal si jih med prvoosebnim beganjem po zakleti hiši, kjer si se znašel kot eden izmed gostov. Vmes si spoznaval štorijo o ostalih obiskovalcih ter o gospodarju Henryju Staufu, ki je svojo dušo prodal hudiču, da je postal najbolj iskan izdelovalec igrač. Zgodba je na začetku imela smisel, proti koncu pa ji je zmanjkalo sape.

Zaščitni znak serije so bili tudi samosvoji kazalniki. Da si naletel na uganko, so ti pokazali utripajoči možgani.

Puzle se bile prilično zaguljene. Ko si se nekako prebil skozi rebuse in premešane črke, so ti zavdali šahovski problemi, geometrijski vzorci in velikanski labirint. Ob tem je malokdo pogru­­ntal, da je na preprogi narisana karta. Če si opravil tudi s tem, si si več dni grizel nohte v klonu Ataxxa, abstraktne namizne igre, kjer si je bilo treba ob koncu potez lastiti večino polj na plošči. Umetna pamet je kaznovala vsako napačno potezo, Henry pa te je rad 'spodbujal' s pikrimi komentarji. Igrati tole danes te spo­mni, kako malo so nas špili včasih ujčkali. Ob Gostovih zankah si bo marsikateri mladec polomil zobe, medtem ko se mu bo fotr izza ramen privoščljivo hehetal. Uspešno končanje ti je odklenilo modus open house z odklenjenimi vsemi ugankami.

Kakovost videa je z današnjega stališča negledljiva. Takrat se nam je zdela pa naravnost vesoljska.

Enajsta ura bije
Opogumljeni z dobro prodajo prvenca so Trilobyte leta 1995 na isto vižo udejanjili nadaljevanje. Za razliko od Gosta, ki se je dogajal med vojnama, je bil The 11th Hour postavljen v današnji čas. Prevzel si vlogo raziskovalnega novinarja, ki gre v Staufovo bajto iskat svojo pro­­ducentko in ljubezenski interes. Ženšče je nam­reč med pripravami za oddajo preprosto iz­ginilo. Grafična srčika je bila malodane ista – ig­ranje pa docela. Novost so bile le igrane filmske sekvence, ki so tekle v tedaj modernem pre­pletenem načinu (manjkala je vsaka druga črta videa, da je bil procesorsko manj zahteven). Tako si imel občutek, da jih gledaš skozi žaluzijo.

Enajsta ura je omilila temačnost zagonetk, a dvignila te­žav­nost. Priporočam, če vam je Professor Layton za DS prelahek!

Uganke so bile, kjer je bilo le mogoče, še bolj zafrknjene kot v Gostu. Poleg logičnih so vdelali besedne, ki so te pošiljale od predmeta do predmeta, medtem ko je Stauf z enovrstični­ca­mi že prav najedal. Smo pa imeli nepriča­ko­va­no pomoč; z dlančnikom smo komunicirali s hekerko, ki je znala pretežke naloge rešiti. Toda prevelika raba njenih spretnosti je počasi pre­kinjala zvezo. Nasploh se je lahko Ura poh­valila z bolj koherentno, čeprav še vedno pov­prečno štorijo, ki je nudila tri različne konce. 'Dober' je bil le eden. Če si hotel videti vse tri, si moral trikrat premagati umetno pamet v zadnji igri 'pet v vrsto' in vsakič je bil nasprotnik pametnejši. V tretje so ga ugnali redki.

Premakni po dve knjigi, tako da bodo rdeče na eni in zelene na drugi strani. Ni problema! Em, v štirih potezah? Šit.

Enajsta ura ni ponovila uspeha predhodnice. Malo zato, ker je konkretno zamujala, poglavitni razlog pa je bil, da je večina iger do takrat že presedlala na CD in ga znala nabasati z boljšo vsebino od miselnih orehov, zapakiranih v interaktivni film. Superiorno izkušnjo je na primer istega leta ponudila Phantasmagoria, ki je bila prava pustolovščina, da ne izgub­ljam besed o Wing Commanderju 3, ki je izšel že leto prej. Zato ob pogledu iz današ­nje­ga zornega kota tudi pri 11th Houru štejejo uganke. Kar ni nujno slabo, kajti konkretnih in predvsem zahtevnih mozgalic ni na pretek. Kdor pogreša resen izziv, bo najbrž odštel denarce za obe. Aja, skrivna koda 'Zaphod Beeblebrox' v Sedmem gostu še vedno deluje!

Ploščkovna izvirnika Sedmega gosta in Enajste ure, ki spadata v splošno igralsko izobrazbo, je na modernih računalnikih težko pognati. Zato je nemara bolje poseči po digitalno prodajanih, prilagojenih inačicah, ki ju za visokih 8 evrov po komadu prodajajo na GOG.com in Dotemu.com. Polovico manj 7th Guest stane v App Storu, če bi ga radi igrali na Applovih mobilijah, dočim 11th Hour na mobilno inačico še čaka. 
Virgin, 1993 in 1995 - PC

Staufove vesele urice
objavljeno: Joker 229
avgust 2012