Otrok (neus­pe­le) revolucije
Glede igranja Outcast najde malodane idealno ravnotežje med pustolovskim uporabljanjem predmetov, reševanjem ležernih miselnih zagonetk, skakanjem, plezanjem in arkadnim streljanjem kot tipskimi elementi arkadnih avantur. Veliko je zlasti rešetanja, kjer so ti v pomoč številna orožja in futuristični pripomoč­ki (nevidnost, vaba, ki preusmeri pozornost sov­raž­nikov, gedžet, s katerim se prežarčiš na varno ...). Najlepše pa je, da lahko večino problemov rešiš bodisi na mirovniško umski način, bodisi z akcijsko morilskim postopanjem. Pri čemer si daleč najbolj uspe­šen, če oboje kombiniraš. Različni pristopi v igrah sicer niso več redkost, pred dvanajstimi leti pa je bila ta prvina v trirazsežnih naslovih in špilih, ki niso bile frpjke, vse prej kot samoumevna.  

Raziskovanje urbanih in podeželskih okolišev ima pozitivne učinke. Važno je nabiranje surovin, iz kate­rih ti kovači izdelajo raznotere potrebščine.

Poseben pa je (bil) Outcast zlasti po tehnični plati. Lagal bi, če bi zapisal, da boš leta 2011 vzdihoval nad tedaj prelomnimi animacijami, ki so jih udejanjili z zajemanjem gibov, nad proceduralnim premikanjem likov, nad umetno pametjo sovražnikov, ki te znajo obkrožiti in na pomoč poklicati pajdaše, ali nad orkestralno glasbeno spremljavo. Vse to so pritikline, ki so jih moderni špili davno vzeli za svoje in jih bolj ali manj nadgradili. Niso pa izkoristili vokslov – volumetričnih pikslov oziroma tridimenzionalnih točk v prostoru, s katerimi so v Outcastu ustvarjeni hribčki, doline, reke ter nasploh vsi deli stvarstva, ki niso poligonski liki, zgradbe in predmeti. Zaradi te grafične pogruntavščine je bilo prizorišče ob izidu veliko bolj mehko in naravno, kot bi ga sestavili iz navadnih trikotnikov. A špil prav zaradi vokslov ni znal uporabljati zgodnjih 3D-pospeševalnikov, zaradi česar je tekel v relativno nizkih ločljivostih in je bil procesorsko zahteven. Zgodovinska bagatelca, danes vredna smeha: v bajeslovni ločljivosti 512 x 384 te igre je tik pred prelomom tisočletja klecnil pentium III! 
Sporna odločitev za voksle, s katero so se belgijski kovači trmasto uprli poligonskim grafičnim trendom, se jim ni obrestovala. Outcasta so resda prodali v solidnih 400.000 izvodih, kar pa je bilo spričo zajetne finančne naložbe francoskega založnika Infogrames premalo, da bi Appealovci preživeli in uresničili obetavno nadaljevanje The Lost Paradise. No, če si Outcasta svojčas zamudil, te daje nostalgija in te za dandanašnjik arhaična podoba ne odbija, si ga kar privošči. Je nekaj posebnega in še zdaj finega.

Outcast si na disk za dobre 4 evre pretočiš z GoG. com. Špil je moč brez težav in največjih hroščev poganjati v Windows 7 ter starejših Microsoftovih operacijskih sistemih. Takorekoč obvezen popravek, ki omogoča igranje v višjih ločljivostih, pa najdeš na naši tomesečni natlačenki, z navodili za namestitev vred. Naj (spet) živi Ulukaj!

Appeal / Infogrames, 1999, PC