Da so stari časi dobri, nemalokrat velijo rožnata očala, ki jih nadene potreba po vrnitvi v nedolžnejšo dobo. Vendar menim, da je drugače pri arkadnih dirkačinah. Malo jih izhaja in še tiste, ki pridejo, so prežvečene ter brez idej, kakor denimo zadnji Need for Speed. Seveda je moč enako trditi za številne hite včerajšnjika, ki niso več tako impresivni. Naslovi, kot so Virtua Racing, Screamer in Hang-On, da počastimo še motocikle, so dandanes zelo osnovni.
Vseeno pa so nekateri presenetljivo dobro prestali test časa. Na primer zasanjani Outrun 2006: Coast to Coast, razsuvaški Carmageddon in udarni Burnout 3. Ta ostaja brizg adrenalina naravnost v žilo, ki je v Jokerju 134 dobil 93, hkrati pa je zgled, kako izdelati arkadno divjanje par excellence. Táko, ki zaradi jajcastisne napetosti in izvirnih prijemov ostaja sveže celo po dobrem desetletju.
Ma, zalet' se! 
Takedown je domala perfektna kristalizacija recepta, ki ga je angleška softverska hiša Criterion Games še v samostojni obliki (ravno tistega leta jih je kupil EA) zastavila z Burnoutom 1 in 2. Že tam je bilo srž od za­daj gledano, ridgeracerjevsko šibanje z avtom po mestu in okoliški naravi, pri čemer so se ustvarjalci trudili, da bi občutek hitrosti slačil gate. A prav v trojki je vse klapnilo. Turbo, ki si ga nabiral z vožnjo po nasprotnem pasu, tesnimi prehitevanji in demoliranjem konkurenčnih dirkačev, te je izstrelil do epske brzine. Na cestah pa so poleg tekmecev, pripetih na elastiko (če si zaostajal, so vozili počasneje, če si prednjačil, so umetno pospešili), tekel običajen promet v obliki vagnov za špecerijo, avtobusov in tovornjakov. Torej: bolj ko si bil vratolomen, več nitra si zbral in hitreje si se znašel na cilju, po drugi strani pa si več tvegal in se večkrat razkantal. 
Ustvarjalci niso pustili pri miru niti tega elementa. Iz pasivnega opazovanja animacije razbunčenega, po zraku frčečega in gorečega pleha so ga spremenili v aktivno posredovanje. Nekaj sekund si lahko namreč upočasnjeno krmilil razbitino ('aftertouch') in jo tako po možnosti usmeril v kakega konkurenta. Toda premor je bil kratek in urno si se spet znašel na cestišču, šibajoč novim uspehom naproti. Ta ritem drvenja in sesutja je bil vpet v solidno podobo, ki je pri 60 sličicah v sekundi pred noč in neon postavila sonce, modro nebo in razpotegnjeno svetlobo. Ter v žgalni soundtrack s tedaj popularnimi numetalci in čvekavim radijskim didžejem, ki je pomagal ustvarjati svojstveno vzdušje. Je koga brigalo, da ni bilo moč v garaži zganjati avtomobilskega fetišizma in da ni bilo licenčnih krip ter policistov po zgledu NFS? Mene ni. In me še vedno ne. 

Ker so bili karamboli pravzaprav srž dogajanja, jih nikakor ni bilo težko povzročati. Tekmeca si zgolj malo habnil in že je bil nared za odpad.

Zemljevid užitka
Danes igrati Burnout 3 je posebna izkušnja. Po toliko letih žanr še vedno ni dostavil primerka, ki bi tako perfektno zadel točko, kjer je šibanje s tristo na uro komajda, a še zmerom obvladljivo. Ko gromovniško pičiš mimo stolpnic in pod slavoloki, skozi predore in čez mostove ter gor in dol po klancih, kjer nenehno povzročaš veličastne karambole, drz­no slajdaš in se za las ogibaš civilom, te razum zapusti. Nadzor prevzame džanki, ki nenasitno žlampa bencinsko-adrenalinski koktejl. Igra ti ne meče polen pod noge, saj so proge široke in brez ostrih robov, bočno zaletavanje v ograje pa ne botruje nesreči. Vseeno pa zmage terjajo veščino in pomnjenje cest, razmetanih po Ameriki, Evropi in Aziji. 
Steze so speljane uživantsko in vabijo z iskanjem bližnjic, Takedown pa se ravno po zaslugi po meri ukrojenih cest dvigne nad slovitega naslednika, Paradise. Slednji je bil sicer prvi Burnout za PC in je formalno naprednejši, saj je umeščen v odprt svet. Vendar so njegove generične ulice manj raznovrstne in privlačne od 173 nelinearno razporejenih izzivov, kolikor jih vsebuje trojka. Škoda le, da je založnik že odklopil strežnike, tako da internetni multiplayer ne deluje več. Hjah, pač priciniš lokalnega na razdeljenem zaslonu, ki je zaradi vpitja in suvanja še bolj zabaven. Ob čemer zajema kar pet modusov.

Nitro si zbiral praktično nenehno. Če ne z nesrečami in vožnjo v nasprotno smer, pa z driftom.

Ta dobro izgoretje
In še celo vse to ni kompletna maska Burnouta 3, kajti običajno norenje dopolnjuje razvpiti način crash. Tu je poanta v tem, da v omejenem scenariju uletiš na prometno cesto in povzročiš kar najobilnejšo nesrečo. Crashi so drobne uganke, kjer moraš ugotoviti, kam moraš prileteti, da bo v nastalo gužvo nabasalo čimveč jutranjih odhajalcev v službo, ter kako pobrati čimveč bonusov. S to popestritvijo so Criterion zadeli žebljico na glavico in ustvarili celosten paket za prste obliznit. Kasneje so ga skušali oponašati mnogi, recimo Black Rock s Split/ Second, a neuspešno. Na HD-inačico zaradi Electronic Artsovega preziranja poizdaj ne upam, dočim glede uradnega nadaljevanja vlada molk. Se pa šušlja o spiritualnem nasledniku iz manjšega studia Three Fields, ki so ga osnovali ubežniki iz Cri­teriona. Pičččiiiiiii! 
Takedowna ne prodajajo v olepšani inačici. Digitalni nakup verzije za prvi xbox je na razpolago za XB360 (brez spletnega multija), kjer stane desetaka, medtem ko se na PS4 in PS3 ni pojavila izvedenka za PS2. Ostajata potemtakem izvirnik na tej konzoli ali ra­ču­nalniški oponašalni program, kot je PCSX2.