IGROVJE
stranka » igrovje » rumplkamra » Smash T.V.
Smash T.V.

Sneti

Ko debata nanese na kultne tvorce iger, so imena domala vedno enaka. Molyneux, Carmack, Miyamoto, Perry, Bles­zinski, Meier, Kojima … Če pade omemba Jeffa Minterja, je pogovor že napreden. Sam pa izredno čislam nekoga, ki se je izgubil med analnimi stranmi, vendar je bil njega dni car lazar. Eugene Jarvis je to, čigar zvezda je zažarela in ugasnila z igralnimi avtomati v osemdesetih ter devetdesetih. On je oblikoval Robotron 2084, očanca od zgoraj gledanih streljank, ki uporabljajo eno palico za premikanje in drugo za na­ži­ganje (twin-stick shooter). Takih je danes veliko in igralski dojenčki si drznejo jadikovati, da so nekatere pretežke, na primer Geometry Wars. Ob tem se gre le nasmehniti, kajti tako pritoževanje zgolj pove, da lastnik ust, iz katerih prihaja, ni igral ne Robotrona, ne NARCa, dveh diaboličnih Jarvisovih stvaritev. Zlasti pa ne viška njegovega zlobnega twin-stickovskega ustvarjanja, Smash TVja.

Kibernetski strupenjači sta zelo dobro narejena šefa. Manjše razočaranje je zadnji, ki pokaže gate.

Zrkla, ki letijo kvišku
Eugene projekta ni udejanjil sam, saj sta mu pomagala Mark Turnell (NBA Jam) in John Tobias (Mortal Kombat). To pojasni zapretiravano nasilje z risankasto krvjo in naokoli letečimi udoti ter očesi, ki korenini v scenariju. Zamislili so si, da sodeluješ v šovu prihodnosti, kjer moraš preživeti, medtem ko se publika zabava. Ja, Running Man, Hunger Games, rimski kolosej, te reči. Zoprni svetlolasi voditelj, ki ščipa za rit joškati hostesi, te pošlje v niz kvadratnih aren, kamor se v valovih usipljejo tolovaji. Če jih pobiješ vse, greš naprej. Če ne – insert coin. 
Zaslon, kjer moraš v desetih sekundah izbrati, ali boš nadaljeval z igranjem ob novem žetonu ali elektroniki priznal premoč, ob kančku šeprtljavosti in neznanja gledaš neprestano. Ko se našteva najbolj zajebane streljačine z avtomatov, vedno prilezejo na dan Contra, Metal Slug in podobne. Po mojem Smash TV ne le, da spada zraven, ampak se resno bori za prestol. Dejansko je izobraževalno gledati, kako si te ta igra želi ubiti. Vse bo storila, da ti bo pobrala tista uboga tri življenja, kar Jarvis prostodušno priznava. "Celoten Smash TV je narejen tako, da bi igralca ločil od kovancev."

Občasno uleti voditelj, ki za firlenkom šlata bjonde. Pod njim je kultna nadgradnja: vrteča se rezila.

Iz kovinskih dvoran se preselimo v džungelsko-indijansko okolico, kjer nas nadlegujejo opice in spolzgadje.

Dobra šola potrpljenja
Težave kalijo v tvojem soldatku. Nadzoruješ ga z levo palico in se giblje v osmih smereh, točno v toliko prečnih, navpičnih in diagonalnih tirnic pa je moč z desno pošiljati krogle. Vendar je tako šibak, da um­re ob prvem dotiku s sovragi, dočim osnovno krepelce dela komajda kaj škode. Zato je Smash TV enako kot streljanka izogibovalka, saj je spretno viju­ganje med sovražniki bistveno za preživetje. 
No, laže reči kot storiti in še teže kot v Robotronu, kajti sami zase se gibljejo le barabini, ki te streljajo. Ostali, ki ti hočejo brezglavo priti blizu, iz štirih vrat na levi, desni, zgornji in spodnji strani aren prihajajo v pravih hordah. S palicami opletajoči zaporniki, robotske sonde, harpunarji, gadje, debeluhi, ki ob smrti izprdijo šrapnele … Nabor je pisan, dočim so vzorci premikanja in napadanja jasno usmerjeni v to, da te kar najhitreje iznakazijo. Za enega od nivojev sem resno sumil, da je neskončen, in ker so me Call of Dutyji pomehkužili, sem za približno enourni skozihod porabil več ducatov 'žetonov'. 
Svinjskost najbolj velja za četverico šefov, med katerimi najdeš mastnega tankista, polzeč fris in dvojec modrasov, ki se medsebojno ščitita. Večina poglavarjev je na osnovno orožje neobčutljiva, zato moraš še toliko bolj pridno goltati začasne nadgradnje, razmetane po podu: bazuko, trojni strel, r-typovsko spremljajočo kroglo, večjo hitrost. Brez njih ni uspeha in ko kako pobereš, za tabo pa dirja pol ekrana norcev, si prepojen s švicem in adrenalinom.  

Koncept sodelovanja v krvavo morilski TV-oddaji je bil svojčas priljubljen. Čakam prav tak reality show.

"I'd buy that for a dollar!" 
Smash TV je težak kot svinec, a še danes blazno vleče. Če naštudiraš vzorce, če veš, kaj počneš, imaš mungove reflekse in razumeš, da je arkadna streljačina te vrste tako taktična kot dobra realnočasovna strategija, le da se odvija hitreje, si lahko v devetih nebesih. Stopnje ne zapadejo v monotonost, saj menjavajo tako sovražnike in oblike valov kot prijeme. Ponekod so razmetane mine, ki omejujejo gibljivost, drugod te iz zidov šicajo ostrostrelci. Neprestano se boriš za točke, ki so med drugim zapakirane v darila na tleh, in tehtaš, kateri bonus velja pobrati in katerega v danem trenutku ne. Napredovanje skozi tri tematsko različne sklope nivojev, podprte z estetiko televizijskega ekscesa iz devetdesetih, ni premočrtno, saj glede na zgolj nekaj trenutkov vidni zemljevid sam odločaš, skozi katera vrata boš stopil. To te lahko pripelje do bonusne runde za več keša ali pa se čimprej napotiš k šefu (ja, avtorja Binding of Isaac sta igrala Smash TV). In navsezadnje lahko vpokličeš pomoč prijatelja. Saj veš: da bodo žetoni šli dvakrat hitreje! 

Navdih za šefa z jeznim stasom in glasom je bil jasen: Sinistar. Ta me je ubil največkrat.

Smash TVja (še) niso prebarvali, kot digitalni dolpoteg pa so ga dali le na xbox 360 in ga vmes umaknili, tako da ga na Xbox Live Arcade ni več moč kupiti. Lahko ga emuliraš z MAME ali kakim drugim oponaševalnikom, saj je izšel za praktično vse domače sisteme. Najbolj praktična opcija je zagon kompilacije Midway Arcade Treasures, kjer praznuje v družbi drugih klasik, kot sta Defender in Gauntlet. Za drobiž jo najdeš v kaki starinarnici. Tipkovnica zaradi osemsmerne zasnove docela zadostuje.
Williams, avtomat – 1990, v letih kasneje še domala vse ostalo 

Smash T.V.
objavljeno: Joker 241
avgust 2013