IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Game of Thrones
Game of Thrones

"Usmiljenje občutim do kripljev, pankrtov in polomljenih reči. Takih, kot je ta igra." -Sneti Stark

Včasih mi je igri mučno dati oceno. Enim jo prilepim zlahka - 70 označuje solidnost, 90 odličnost in 60 to, da je za silo naredila izpit pri profesorju Snetem. Pri določenih pa bi cifre na koncu opisa najraje ne vpisal. Največkrat pri naslovih, kjer ni na prvem mestu vnašanje ukazov.
Sliši se nelogično. Kako lahko pri IGRI ni bistveno IGRANJE? Obrazložim. Kleč je v prepoznanju tega, kaj igranje je. Svojčas je bila definicija preprosta: z rabo nadzornega aparata, kot so tipkovnica, miška, joystick in joypad, premagati ovire. A sčasoma se je pojem igranja razširil na doživljanje. Še vedno gre za interaktivno zabavo, kjer sodeluješ. Vendar ni nujno, da enako poglobljeno kot pri 'klasičnih' špilih. Dober primer je Asura's Wrath, konzolastična akcijada izpred nekaj mesecev, kjer ne počneš drugega kot lahkotno udrihaš in sodeluješ v kupu sekvenc QTE. Nič posebnega, toda izkušnja je izvrstna, saj bolj norega animeja že dolgo nisem niti videl, kaj šele, da bi v njem sodeloval. Pomisliti je moč tudi na Heavy Rain ali na igre tipa Assassin's Creed, GTA4 ali Spec Ops: The Line. Tu bi bilo lahko igranje dosti globlje, vendar gre ta potencial na rovaš sveta, likov, videza, odvijanja. Kar šteje za večino današnjih igralcev, je paket, ki ga doživiš.
Podobno je z Game of Thrones. Če gledam čisto igranje, je ta tretjeosebni frp dokaj boren in nezpiljen ter se ne more meriti s poštenimi predstavnicami zvrsti, kot so Skyrim, Witcher, Amalur in Dark Souls. Toda ko primislim sveže ideje in ambiciozno, kompleksno, literarno zgodbo, se situacija do neke mere spremeni. Zato vedi, da je 66 fiktivno povprečje, ki ne pomeni dosti. Če si frpjaš bolj potrpežljive in odprte baže ter čislaš močne fabule, je Game of Thrones več kot vsota svojih delov. Zlasti pa, ako si zaljubljen v svinjarijski fantazijski svet Georga R. R. Martina.

Levo moj Alester Sarwyck, desno Cersei Lannister in Železni prestol. Ta je vkup dan iz tiso­čev še vedno ostrih rezil, da nobena visočanska rit ne bi pozabila na vladarske nevarnosti.

Noč je temna in polna strahov
Temačni, kruti začetek je značilen za to igro, ki zahteva kar nekaj vložka, da se pod rjo pokaže jeklo. Izmenjaje igraš v vlogi dveh likov. Eden je Mors Westford, ostarel klavec divježev in član Noč­ne straže. Kot vemo bralci Pesmi ledu in ognja ter gledalci HBOjeve televizijske serije, je to združba obsojencev, ki so lahko izbirali med strašno kaznijo ali življenjem daleč na severu. Tam ogromen zid varuje celino Zahodnje pred polarnimi nevarnostmi, zanj pa skrbi Straža. Mrakobna okolica se sklada s počutjem, saj kot Mors nemudoma izvršiš sodbo nad krivci za interni zločin, ob katerem mi je postalo kar malo slabo. Nakar stvari zavijejo navzdol, kajti Straža se znajde v vrtincu čudnih prišlekov in skrivnosti, ki se tičejo vrha dežele - kraljice Cersei Lannister in vladarjevega Roke Jona Arryna.
Druga temeljna oseba je R'hllorjev rdeči duhovnik Alester Sarwyck, ki se po petnajstih letih vrne na pogreb očeta v grad, od koder je zbežal. Sledijo sestrino sovraštvo, sum, da je gospoda ubil mlajši sin, upor pezantov in pot na dvor v Kraljevi pristan. Ga tam čakata trepljaj po glavi in prijazna beseda? Če kaj poznamo Lannisterje in spletkarskega evnuha Varysa, ravno nasprotno ...
Prvi koraki niso le zgodbovno fini, v določenih vidikih so igralno presenetljivo domiselni. Ko delaš lik, mu ne določiš le okvirnega poklica, kot je napadalni ali obrambni vitez, lokostrelec oziroma vodni plesalec (hitro zabadajoč in umikajoč se borec z rezilom), marveč določiš pozitivne in negativne lastnosti, katerih točke morajo biti v ravnovesju. Lahko se odločiš za koristne vodstvene, bojevniške in osebne poteze, a jih moraš uravnotežiti z negativnimi - strahopetnostjo, odporom do krvi, neučinkovitostjo pod pritiskom in še številnimi. Odlična ideja!

Če se zadaj nabere preveč lokostrelcev, ki te filajo s puščicami, pride smrt hitro celo na najnižji zahtevnosti. Ne velja pa boja študirati, saj je preveč poln neumnosti in hroščev.

Vsaj boj se začne s padcem
Toda oko si ne more kaj, da se ne bi zadrževalo na ostareli, škatlasti grafiki z grobimi teksturami in učinki, kakršne smo gledali pred petimi leti. Unrealovega pogona 3 avtorji niso izkoristili, tako kot ne govorcev. Ves tekst v pogovorih je govorjen, kar je spričo njegove količine impresivno, toda čvekači zvenijo naveličano. Naj gre za novince ali par grl iz TV-serije, kot sta James Cosmo v vlogi poveljnika Nočne straže Jeora Mormonta in Conleth Hill, ki glasniči medenega Varysa. 
Vtis se ne popravi, ko nekaj časa igraš. Game of Thrones je linearna igra, trdno vpeta v zgodbeno nit. Sicer imaš stranske kveste, kot sta novačenje rekrutov za Stražo, kar pomeni hojo okrog in maratonsko čvekanje z ljudmi, ter klikanje po ikonah nad zaboji in omarami, da dobiš cekine. A to še zdaleč ne bo navdušilo tistih, ki so vajeni obilja neobveznega početja iz Elder Scrolls, od pridruževanja klanom do ubijanja mogočnih pošasti. Igra prestolov je veliko bolj umirjena, 'realistična', saj nisi ne zmajeklavec, ne tolkač divježev in Onih, kaj šele silen coprnik, rušitelj mest ali vojskovodja. Nasproti ti stojijo navadni ljudje, ki jih posekaš avtentično, seveda z merico Martinovske krutosti, ko po betici zapoje gorjača in se v usta zarine okovan rob ščita.
Dobro, porečeš, Game of Thrones je pač ozka, intimna izkušnja. Res je, a kakovost izdelave je na dosti nižji ravni, kot smo je vajeni od izdelkov za 40 evrov (še dražji sta inačici za PS3 in xbox 360). Ne govorim le o videzu in govoru, marveč o prazni, z ravnilom narisani okolici, majhnih lokacijah, med katerimi se seliš s klikanjem po nadkarti, neživljenjskih mimoidočih in splošni okornosti. Preprosto se ti zdi, da igraš več let star izdelek.

Morsov pesjan je neusmiljena beštija, ki trga grla celo oklepljencem. Če hočeš uspešno izvesti napad, se je treba žrtvi približati iz smeri, kjer te ne more videti. Nato drkaš levi gumb.

Konec poletja
Nepopiljenost je najočitnejša v boju. Sistem je okvirno tak kot v Dragon Age: ko srečaš sovražnike, se tvoj lik in njegov sopotnik lotita napadanja nasprotnika, ki si ga označil, z enim od dveh vnaprej določenih setov orožij, recimo lok in puščica ter meč in ščit. Za boj, ki teče v realnem času, lahko vneseš do tri akcije in nato čakaš, da jih bo vojščak izvršil. Lahko pa s pritiskom na preslednico stopiš v aktivni premor, kjer se dogajanje skrajno upočasni in s klikanjem po ikonah izbereš naslednje akcije.
Skoraj vse porabljajo energijo, ki jo sproti nabiraš med bojem. Seznam je odvisen od tega, katere si izbral pri prehodu na naslednjo izkušenjsko stopnjo. Sovraga lahko zbiješ po tleh, mu onemogočiš gibanje ali ga skušaš mastno premikas­titi, vmes pa nadenj pošiljaš psa (Mors) ali ga okoplješ v plamenih (Alester). Fino, a kaj, ko je fajt običajno zmeda, kjer se številne lastnosti orožij in oklepov sploh ne upoš­te­vajo, kjer ga serje kamera in vlada velika merica naključij. V isti situaciji si enkrat mrtev v dvajsetih sekundah in naslednjič brez problema preživiš. Takisto ni važno, ali napadaš od spredaj, zadaj ali od strani, saj ni bonusov ali malusov.
Naposled je dosti manj ubadanja z robo, kot bi se spodobilo za polnocenovni erpege. Saj s trupelc jemlješ stvari, od raz­ličnih rezil (bodala, tanki in težki meči, sekire) prek lokov, samostrelov oklepov do prstanov, in jih kupuješ pri trgovcih, ki imajo tudi zdravilne napitke. Bolj kot si ovešen, bolj si zaščiten, toda hkrati si počasnejši in občutljiv na to ali ono vrsto rezila po sistemu papir-škarje-platno. A igra to kvazikompleksnost celo po treh zaplatah bolj malo upošteva. Zlasti pa s prirejanjem lika ni dosti dela. Ob levelanju določaš sp­retnosti, katerih količina je majhna, uspeh v boju pa je redko odvisen od tega, ali si kaj izbral v pravem trenutku.

Martin ima odličen občutek za dramatiko in Cyanide so mu skušali slediti. Alesterjeva vr­nitev domov, da bi počastil mrtvega očeta, mineva v napetem, morečem vzdušju.

Česa vsega ne storimo za ljubezen ...
Čemu potemtakem igrati? Hja, vse skupaj ni tako polomljeno ali brezupno, da se ne bi dalo zdržati. Spopadi se ne odvijajo neprenehoma in Cyanide so poskrbeli za ravno toliko frišnih zamisli, da te vleče naprej. Dialogi, ki se odvijajo po Mass Effectovem vzoru, imajo denimo otipljive posledice, na primer boj s težkim nasprotnikom ali izogib njemu, uti­ša­nje šušljanj o kraljici in pridobitev njene naklonjenosti oziroma osebnostna poteza v slogu -3 % poškodb v gneči, če si izbral krutost do ujetnika. Prav tako je Moer menokožec, zato lahko skočiš v telo njegovega psa in podobno kot v seriji Aliens vs. Predator laziš okrog na štirih nogah. S tiščanjem tipke zaznavaš različno obarvane vonje, ki te pripeljejo do skritih mošenj z denarci ali do ključ­nih oseb, moreš pa tudi naskakovati stražarje in si tako izboljševati šanse v boju.
Potem so tu taktične izbire pred začetkom obračunov. Recimo, da naletiš na sovražni tabor. Izbereš lahko vkorakanje v njegovo sredino ali hojo po obrobju, kjer Morsov pes naskakuje lokostrelce. Jasno je, da če si pameten, boš izbral slednje - ampak hej, morda pa bi šlo tudi bolj razborito? Sistem shranjevanja pozicije je staromoden, z F5 za quicksave in več snemalnimi pro­storčki poleg običajnih nadzornih točk, in take izbire so dodatno zanimive, ker lahko greš nazaj ter primerjaš izid.

Jeor Mormont (desno), vodja Nočne straže, je oblikovan po igralcu iz HBOjeve TV-serije. Iz nje so vzeli tudi značilno glasbeno podlago, tu pa se vezi počasi nehajo.

Druga plus točka je svet. Je linearen in preprostega videza, a zvest Martinovemu izročilu. V drugih medijih pač nimaš priložnosti, da bi hodil po Rdeči trdnjavi in ulicah Kraljevega pristana, čvekal s Cersei ob Zmajskem prestolu, obiskal Chatayin bordel in onega na severu med Zidom ter utrdbo Starkov. Ko oprav­ljaš vojaško in detektivsko delo ter baraš ljudi, obiš­češ veliko znanih lokacij iz knjig in nove. Čeprav bi lahko bile narejene bolje, se kot ljubitelj Martinovih pi­sarij ne morem pretirano usajati. Bo pa položaj druga­čen za nekoga, ki to ni, saj bo teže vzpostavil čust­veno vez.
Tak bi znal imeti probleme s pripovedjo, ki je kompleksna in nabita z osebami, lokacijami ter dogodki. A če vložiš pozornost in delo, ti frpjka Game of Thrones poplača z od­lič­no spletkarsko fabulo, ki teče vz­po­redno s prvim romanom, a se z njim ne prekriva. Ka­ko se šele po­ču­ti­mo oni, ki nam je Zahodnje kot drugi dom! Štorija, pri kateri je Martin definitivno pomagal, saj gladko preseže nivo fanfictiona in bi lahko bila stranska bukla, dobrodošlo osvetli ozadje smrti Jo­na Arryna, ki je sprožila prihod Neda Starka v Kralje­vi pristan in s tem novo vojno. Dobršno število ur plete Morsovo in Alesterjevo nit, ki se odvijata več me­­secev narazen, dokler se nič kaj herojska kerlca ne združita. Do tak­rat lahko mine krepko več kot petnajst ur. Ko se preklikavaš skozi tisoče vrstic debat in opisov, se naplete s spletkarjenjem in podtalnim pehanjem nabita slika dogajanja, usklajena s knjižno in televizijsko Igro prestolov. Saj veš: če jo igraš, zmagaš - ali umreš.

Kljub autosavu velja snemati pogosto in sem ter tja v različne predalčke, kajti igra ima številne popadke krutosti. Nadzorne točke so sila vsaksebi in na ulici te zna čakati zaseda.

Game of Thrones
založnik: Cyanide / Focus
objavljeno: Joker 229
avgust 2012

66
interaktivna krvavo-politično-cinič­no-incestuozna jeba iz Martinovih knjig
dobra, kompleksna zgodba
odločitve vplivajo na razvoj dogodkov
zanimive ideje
sumljivo malo frpjskega početja
igralno nenavdušujoča, neizpiljena in hroščata