IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Naval Warfare: Arctic Circle
Naval Warfare: Arctic Circle

Aggressorju na severnem morju kri ledeni tako zaradi mraza kot me­ži­kajočih rdečih pik na radarskem ekranu.

Kljub vsej obsedenosti založnikov z modernim bojevanjem obstaja rod vojske, ki se ga bojijo še bolj kot prodaje rabljenih iger: mornarica. Velika pomorska plovila so sicer impozantna, a kaj, ko z raketnimi križarkami ne moreš dirkati med eksplozijami, jih na mestu ročno obrniti in postreliti teroristov z rafalom torpedov. (Kako da ne, a nisi gledal Battleshipa?! -Sneti) Svet sodobnega pomorskega vojskovanja je poln sterilnega buljenja v računalniške zaslone ob soju rdečih brlivk. Zato je simulacij ukvarjanja z nimitzi, ticonderogami in ostalimi barkačami toliko kot simulacij poljedeljstva. Zadnji inkarnaciji Fleet Commanda in Harpoona sta namreč izšli pred šestimi leti. Zato je neodvisnica Naval War: Arctic Circle tolikanj bolj dobrodošla - posebej ker skuša biti prijazna do prišlekov.

Morje zvečine prečesavamo s pasivnimi tipali, kajti aktivna je moč zaznati. Kot sonar te podmornice, proti kateri že šibajo moji torpedi.


Nova stara hladna vojna
NWAC se odvija v Severnem morju med Skandinavijo in britanskim otočjem, kritičnim področjem v hladni vojni. A tale naslov se ne tiče starih blokovskih sporov, saj je postavljen v leto 2030 in popisuje domišljijski spor, v katerem se NATO in Rusija stepeta za eno zadnjih bogatih nahajališč nafte. Ob letnici bodo nekateri ploskali z ušesi, toda v igri ni futurističnih strojev. Railgune in laserje, ki naj bi do takrat našli mesto na ladjah, boste iskali zaman. Jedro sil predstavljajo trenutno aktualna ali v kratkem prihajajoča plovila Združenih držav, Evrope in Rusije, kot so britanski rušilci type 45 in letalonosilka Queen Elizabeth, pa lovci F-35. Sem pa pogrešal več izvedenk, denimo ameriške rušilce zumwalt in ruske podmornice tipa borei.
Bojne platforme in njihovi sistemi so predstavljeni s simulacijsko pedantnostjo, zato Naval War ni igra za bežen oddih, marveč za tiste, ki vedo, zakaj so sonarji v prostih bojah učinkovitejši od onih, vgrajenih v ladje. Temu primerno je igralno polje, katerega dve tretjini si vzame asketsko zarisana karta. Po njej v prilagodljivem realnem času razpošiljamo enote. Pod njo je okno s 3D-prikazom označenih enot in niz podmenijev za oborožitev, tipala, letalski hangar letalonosilke in podobno. Resda lahko položaja glavnih oken zamenjaš in v prelestne rušilce buljiš na velikem zaslonu. Toda na njem ne moreš početi ničesar uporabnega, pa še grafika res ni za dol past. A podoba je kljub temu vzdušna, kajti ves vmesnik je hladno modrikastega odtenka, dočim ti ušesa boža zlovešče pritajena muzika. Skoraj čutiš led, ki oklepa trupe kovinskih kolosov.

Za ognjen rezultat je treba izstreliti na desetine raket. Morda se sliši absurdno, a že prva, ki pride skozi obrambo, lahko pomeni konec misije.


Zlovešča mraz in tema
To je za tak naslov kot nalašč, kajti NWAC in sorodnice so živčne igre mačk in miši, elektronskih senzorjev in protiukrepov, protiladijskih raket in protiraketnih sistemov. Marsikatero minuto preždiš v napetem pričakovanju prvega bežnega stika s sovražnikom, ko tuhtaš najbolj primerne smeri naleta, mečeš sonarne boje in razpošiljaš letala v obrambne obroče okrog flote. Potem se zariše prva izdajalska sled sovražnega letala ali podmornice in v nekaj minutah nastane totalna norišnica, ko proti tvojim ladjam leti štirideset raket in se typhooni ter suhoji v zraku zapletejo v srdite spopade.
Dva ducata scenarijev v linearni kampanji, ki predstavijo tako rusko kot natovsko plat, je raznolikih, zlasti pa zahtevnih. Igrajo se kot učbeniške naloge in zahtevajo nekaj poskušanja. Zato je tolikanj bolj moteče, da položaja ni moč shranjevati. Sploh ko te fentajo po dveh urah pazljivega načrtovanja. Kdor želi manj skriptanja, bo moral na linijo, kjer lahko v priročnem brskalniku partij najde nasprotnika za igro ena na ena.
Kljub dobro zastavljenim scenarijem pa je pripoved, ki jih povezuje, dosti nerealna, kar utegne bolj študioznim zanesenjakom pokvariti atmosfero. Takisto naj slednji vedo, da je NWAC v primeri s Harpoonom in Fleet Commandom enostavnejši ter da ima kljub temu še nekaj težav z vmesnikom. Predvsem manjka naprednejše veriženje ukazov, zaradi česar je mikroupravljanja preveč. Neodvisniški proračun se vidi tudi v manku enciklopedije in podrobnih statistik plovil, medtem ko so urejevalnik scenarijev dodali šele naknadno.
Arctic Circle zato spada med lahkotnejše strateške simulacije. Znalci žanra jo bodo zagrabili zaradi izziva, novincem pa jo priporočam zaradi vzdušja, razmeroma kratke priučitve in nižje cene 20 evrov na Steamu. Na več mestih je še groba kot ledolomilec, a v suši tovrstnih iger njen hlad kar prija.

Ruske bojne križarke razreda kirov so največje vojaške ladje, ki niso letalonosilke. Od daleč so veličastne, toda njihova animacija je pomanjkljiva.

Naval Warfare: Arctic Circle
založnik: Turbo Tape / Paradox
objavljeno: Joker 227
junij 2012

68
odlično vzdušje
raznolike, zahtevne misije
dostopnost
nizka cena
ni shranjevanja
neprepričljiva pripoved
manjkajoči elementi
slaba podoba