IGROVJE
stranka » igrovje » pc » A Game of Thrones: Genesis
A Game of Thrones: Genesis

Aggressor bi rad po lannisterjevsko spletkaril, a je Cyanide okoli prinesel njega.

Razvpita fantazijska epopeja Pesem ledu in og­nja pisatelja Georga R. R. Martina je kot glavni frajer na gradu že zaplodila deco v žanre izven literarnega. Denimo v namizniške Metalke kock in odlično sprejeto HBOjevo nadaljevanko. A za razliko od teh ple­menitosti je realnočasovna strategija Genesis pankrt, ki je videti kot crknjen Tyrion. Kako ga je uspel Martin spočeti s pariškim studiem Cyanide, ki je poprej izdeloval kolesarske menedžerščine, raje ne vemo. Prizor bi bil bolj oduren od Jaimeja, ki vrta po Cersei.

Genesis ne pozna postavljanja stavb. Vsi podaniki pridejo iz glavnega gradu, kot je tale, ali iz vasi, kamor smo primožili člana svoje familje.


Podpasna finost
Enoigralska kampanja se začne tisočletje pred Igro prestolov s pristankom kraljice Nymerie na jugu Zahodnjega in se loteva dogodkov do začetka prve knjige. V njej linearno prevzemamo vloge bolj ali manj znanih hiš ter likov, med njimi Nymerie, Aegona Zavojevalca in Roberta Baratheona, ki mu v vojni proti Targaryenom pomaga Ned Stark. A najbolj fajn je, da kljub navidezni podobnosti igre z Age of Empires 2 čutimo zvijačni pečat Martinove serije.
Tako v kampanji kot v večigralstvu se misije začno v miru. Tedaj planjavam Westerosa vladajo vohuni in morilci, zapleteni v mrežo prevar. Ozemlje je posejano z množico vasic in gradičev, katerih zavezništvo nam zagotavlja denarce, te pa odštevamo za najemanje civilnih enot in banditov. Do naselij je najbolj enostavno spraviti poslanika, da nam uredi zvestobo, a isto lahko stori nasprotnik. Zato je dobro tjakaj omo­žiti babo, da prepreči spreminjanje volje. Toda vrat ji nemara zavije ašašin, zato nucaš vohune, ki odkrivajo take prihuljene falote, pa še oddelek garde za povrh, da jih ujame in vrže v ječo.
A s tem šele opraskaš nabor možnosti. V vas, s katero imaš krvno vez, lahko pošlješ lopova, da zaneti vstajo. Špijon zna namesto običajnega zavezništva osnovati skrivnega, ki prinaša manj dobička, a je sovragu neviden. Obrniti se da večino civilnih oseb, ki zatem pakte organizirajo drugače, kot je videti! Višek je, ko ti uspe vohuna vtihotapiti v glavni stan nasprotne strani, saj to povzroči, da možje, ki jih tamkaj rekrutira, delajo zate.
Smisel si je pridobiti čimveč zavezništev, saj se namesto totalne vojaške zmage, ki je sicer mogoča, več­krat pripeti politična z nakopičenjem prestiža. Tega zbiraš z aliansami (posebno s cerkvijo), prihodki in eksekucijami, izgub­ljaš pa ga, ko te prinesejo okoli. Zanimiv sistem, ki dobro pričara podle udarce v boju za prestol Zahodnjega.

Četudi vrle vojščake pred bojem natančno razpostaviš, se ob sreča­nju s sovražnikom takoj vse spremeni v nerazločen zdruz tipa AoE3.


Nadpasna zanikrnost
A kaj, ko je izvedba kilava. Vmesnik si prav prizadeva, da bi te odtujil, saj ne omogoča ne veriženja ukazov, ne nastavljanja obnašanja enot. Vsako povelje moraš podanikom zadati ročno in ko se jih po karti na vseh ljubih koncih sprehaja mnogo, od tega polovica dvojnih agentov, se ti zmeša. Solerski načini poznajo aktivni premor, vendar je to kvečjemu obli­žek na rano od dvoročne sekire, saj spričo pomanjk­ljivih opomnikov pomembne dogodke zgrešiš celo tedaj, ko dogajanje miruje.
V odprtem boju ni dosti bolje in še dobro, da ni zares pogost. Če se mir zaradi umorov in vstaj skrha, pride do vojne in na sceno stopijo vitezi in lokostrelci. Spopadi imajo bolj naravo ravsanja kot bitk, saj se udarjajo majhne skupine enot in ne armade v slogu Total Wara. Taktična globina pa močno šepa, saj za triumf zadostujeta količkaj inteligentna sestava armad (kamen-škarje-papir oziroma sulica-kopito-puščica) in čimveč vojakov.
Najbolj pa zmoti zanikrna povezava s knjižno osnovo. Res je, da v kampanji srečamo nekaj slovitih oseb, da v peščici nalog kurimo s targaryenskimi zmaji, ki so res ogromni in pošastni, da so vdelani pravilni grbi in da lahko v večigralstvu izbiramo med Arryni, Baratheoni, Lannisterji, Martelli, Starki, Targaryeni, Tullyji in Tyrelli. A če bi šlo namesto njih za Janke in Metke, bi igra izpadla enako, saj brezimni podaniki in neprepričljivo izrisane karte ter gradovi ne premorejo verodostojnosti.

Zmaj v eni potezi skuri celo kolono pešakov, kar je bržda razlog, da jih v večigralstvo niso dali. Mora pa med kurjenji počivati.

Razlike med stranmi so majhne tako v eno- kot v večigralstvu. Vsaka ima točno eno samosvojo enoto, kot sta Starkov volk ali targaryenski izvidniški krokar. Zmajev v multiju ni, za nameček nikjer ne ugledaš recimo pošasti s skrajnega severa. V pomoč nista ne zastarel grafični pogon, ne plitka, duhamorna pripoved, ki v ničemer ne odseva literarne podlage.
Zadnji žebelj v krsti je dolgočasna skriptanost nalog v kampanji. Tričetrt misij je sestavljenih iz čakanja, da bodo tvoji sli pognali korenine ali spremljanja kakega velmoža, ki se po polžje vleče čez karto. Ločene bitke (skirmish) in internetni multiplayer sta srečoma bolj dinamična. Umetna pamet je tam tečna in poskuša z več pristopi, zato imaš vsaj nekaj izziva. Za spopad z do sedmimi tekmeci potrebuješ Steam, a igralcev skorajda ni več. Itak, saj si špil kljub luštnemu napikovanju tekmecev od zadaj ne zasluži, da je pritaval izza Zidu.

A Game of Thrones: Genesis
založnik: Cyanide / Focus Home
objavljeno: Joker 221
december 2011

50
podpasni prijemi
igranje veliko strani
dolgočasna kampanja
luknjav vmesnik
betežen boj
strgana povezava s knjigami