IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Call of Juarez: The Cartel
Call of Juarez: The Cartel

LordFebo se veseli prihodnjega izleta v LA, ko bo lahko z grandes cahones dvakrat žgance nazival z esé, vato in hijo de pero.

Očitno so Poljaki, združeni v ekipi Techland, v dveh juareških igrah ponucali vse divjezahodne ideje. Zato so, ako so hoteli ohraniti tematiko in kraj dogajanja, premaknili časovnico v sodobna vremena. In kot poprej so si zamislili čisto posrečen zaplet oziroma štorijalni okvir. Tokrat je bajeslovno Montezumino zlato, čeprav omenjeno, pahnjeno ob rob, v ospredju pa so aktualne težave z mehiškimi drogeraškimi karteli. Ti so si v svoji predrznosti upali razstreliti poslopje ameriškega Urada za boj proti mamilom, in to na dan neodvisnosti. Stric Samo je kajpakda ves penast in južnim sosedom že žuga s tanki in laserji. A preden v borbo zoper čefurske kriminalce pošlje konjenico, da še zadnjo možnost organom pregona.

Naj slikovita akcija nikogar ne zavede. Tretji Call of Juarez je resnično slab špil brez igralnih izvirnosti in naprednosti. Eno parkirišče hispancev in nekaj razstreljenih avtov je še v redu, nakar enako storiš še stokrat.


Cavron, pendejo y puta
Tri veje redarstva, ki so si po filmih sodeč vedno v laseh, sestavijo posebno ekipo. Losangeleška policija prispeva pištoljerosa Bena McCalla, potomca pridigarja Raya iz predhodnikov, agent Eddie Guerra je iz vrst protinarkotiške uprave DAE, mulatka Kim Evans pa zastopa interese FBIja. Vsi trije pravičniki vseskozi delujejo skupaj in si neprestano izmenjujejo sočne izjave. Igramo seveda kateregakoli, ostala dva pa sta v enoigralstvu nesmrtna in koristna komaj kaj. Domiselno je, da ima vsak od njih svoje maslo na gla­vi oziroma lastne motive. Enega žene maš­če­va­nje, drugi je zabredel v hazarderske dolgove in išče po­stranski zaslužek, dodatno pa spletkarijo še njihovi nadrejeni. 
Tri zgodbe in trije različni pristopi? Ko bi le bilo tako! Kot preigralcu obeh Juarezov, ki sta bila sicer nezloščena, a vseeno zanimiva, razgibana in grafično dodelana, mi je težko verjeti, da so trojko naredili isti ljudje. Streljanka je namreč najbolj osnovne sorte z neprivlačno podobo, predvsem pa tako monotona in ponavljajoča se, da umrješ od dolgčasa. Izvirnosti ne premore igra nikakršne, policijski trojček pa nima prav nobene samosvojskosti v smislu posebnega prijema, orožja ali lastnosti. Še največje odstopanje je, da v eni ali dveh misijah od dobrega ducata eden celo skrene okoli drugega vogala kot ostala dva.  
Z drugimi besedami, razlik v igranju in dogajanju ni popolnoma čisto sploh nobenih. V enojki in dvojki, kot vemo, ni bilo tako. Tudi tiste posamezniku lastne mikronalogice in brskanja za 'skrivnostmi' – Eddie išče zavojčke belega prahu, Ben vokitokije (?) in Kim posebne pištole – so na četrt dodelan element, katerega smotr naj bi bil boljša puška na kraju naloge. A je vse skupaj nesmiselno in samo sebi namen.


Dolgčas za vso družino
Res je, da ima vsak junacelj nekaj lastnih koščkov v štorijalnem mozaiku, ki niti ni slab. Toda rad bi videl tistega, ki se bo šel trikratni umor duha, da bo (i)zve­del vse postranske detajle. Praktično od začetka do kraja se namreč na enak način spopadamo z valovi enoličnih čapcev, ki v marsovski maniri brez konca in kraja (in razuma) navaljujejo nad nas. Igra nima števca trupel, vendar majkemi, da sem pobil tudi sto banditov na poglavje. Kar je precej neverno, zlasti če gre za ulico Los Angelesa podnevi. Nič drugače ni v pristanišču, bordelu, nočnem klubu, gozdu in puščavi, niti na britofu in gradbišču. Razen helikopterjev šefov ni, kot tudi ne drugačne sorte nivojev. Sem in tja uporabimo od prej poznano veščino koncent­racije, ki upočasni čas, zlasti pa je veliko po­če­panja v zak­lon. Edina razgibanost, ki to pravzaprav ni, so ponav­lja­joči pregoni z avtomobili. Ti so prav tako vesoljski, saj na kalifornijskih cestah ustvarimo pravo vojno stanje.
Kdo bi pač pomislil, da je Kartel starošolska duma­či­na. Toda v brezmožganskih streljačinah tipa Serious Sam, Painkiller in navsezadnje Duke Nukem Forever je akcija pestra, orožja so zabavna, nasprotniki vseh kalibrov in šefi zajamčeni. The Cartel nudi od oka deset minut radostnega pokanja, nakar dolg­času ni konca. Pa še take bedarije ima, da si moraš orožje izbrati pred misijo, brez védenja, kam sploh pojdeš. Tako utegneš vihteti ostrostrelsko puško v zaprtih prostorih in se s šibrovko zoperstaviti zrakomlatu. 
Večigralski način ravbarjev in žandarjev zaradi slične pustosti, kar posiljenosti, ni vreden niti preizkusa. Umestno je edinole spletno sodelovanje za tri. Ampak vsi igralci morajo imeti želeno misijo odklenjeno, drugače ne bo nič. Glede na to, da je izdelek navkljub nižji ceni spljuvan vsepovsod, je temu primerno malo igralcev, kamoli prijateljskih. 
Potencial je projekt nekoč imel, tako po zasnovi kot tematiki, vendar so ga razvijalci orenk zavozili. Kako to, ne vem, vendar je ta Juarezov zov bržda poslednji.

Policije Los Angeles očitno ne pozna, saj je na ulicah kot na fronti. Čapci vendarle niso Švabi ali Talibani.


Call of Juarez: The Cartel
založnik: Techland / Ubisoft
objavljeno: Joker 219
oktober 2011

35