IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Warhammer 40,000: Space Marine
Warhammer 40,000: Space Marine

Sneti rjove neizrekljivosti, ko reže skozi orčje horde kot brdavsova sekira skozi kurje vratove.

Dočim si v streljačinah pogosto obi­čajen soldat, si tule plemič. Ma­rinci v univerzumu Warhammer 40.000, ki meša srednjeveškost z znanstveno fantastiko, namreč niso navadni praši­nar­ji, temveč gensko spremenjeni elitni vojaki, ki jih običajna soldateska naslavlja z 'lord' in v 41. stoletju širom galaksije služijo Imperatorju v boju proti sovražnikom človeštva. Slednjih ne manjka, od zverinskih Tyranidov prek kaotičnih marincev do smr­d­ljivih orkov. Na planetu Forge, ki je za ljudi velikega taktičnega pomena, v vlogi hladnokrvnega Titusa iz enot Ultramarines pobijaš zlasti slednje tolkienovske nakaze. A ne le njih.

Krvošpric je grafično fleten in ognjenokrogelnih eksplozij ne manjka. Toda na splošno je videz igre dokaj pust in jalov.


Nekirurški osvoboditelj orčjih slepičev
Spo­četka boš nad vsem skupaj verjetno razočaran. Od oka prva tretjina nekje deveturnega, čisto premočrtnega in na ozke tire pripetega špila brez izvirnih idej je polna praznine, saj stalno tekaš po poteh med ruševinami in gromozanskih hodnikih, kjer te sovražniki naskočijo dokaj redko. Šele nato začneta zgodba in akcija prestavljati navzgor. Fabula se sicer ne trudi ugajati tistemu, ki z WH40K ni vsaj kanec seznanjen, in odraslosti ji absolutno ne morem pripisati. A sčasoma se iz nje izcedi nekaj sokca, ko se zgodijo presenečenja in se izkaže, da se v junaku skriva neobi­čaj­nost.
Še bolj se razvije pokol. Titusa nadzoruješ v pogledu od zadaj, pri čemer je lik malo pomaknjen v levo v slogu Gears of War. Igra ne pozna tičanja v zaklonu kot ta Epicova uspešnica, tvoja edina naloga pa je pobiti vse, kar se premika, kar počneš tako s strelnimi kot hladnimi orožji. Od pr­vih lahko nosiš štiri, in sicer imaš pro­storčke za pištolo, strojnico, os­tro­strelko, šibrenko, minomet in mitraljez. Nova krepelca ter nadgrajene oblike starih dobivaš sproti. Na veliko mestih, običajno ob škatlah s strelivom, se lahko odločiš, da boš eno od njih nadomestil z drugim. Tako prilagodiš orožarno, saj se bodo nekateri zanašali na pokanje z razdalje, medtem ko bodo drugi uživali v tem, da bodo navalili v gnečo.

Demoni kaosa se znajo teleportirati na kratkih razdaljah in te natepejo z meči, a znebiš se jih na praktično identičen način kot orkov. Le malo več prilagajanja zahtevajo kaotični marinci.

V slednji se izkažejo tri rezila - meč (chainsword), sekira (poweraxe) in macola (thunder hammer). Z desnim gumbom in tipko F izvajaš kratke, silne kombinacije, ki rade naenkrat poškodujejo več bližnjih rokomavhov. Če hrustovski, oklepljeni Titus barabo pri tem onesposobi, jo lahko usmrti, kar sp­rem­lja špricanje krvi in tuljenje ranjenega. Dogajanje se med zamahi rado upočasnjuje, kar pridoda k filmskosti in omogoča, da zasučeš kamero in nameriš na naslednjo žrtev. Občutek pri mesarjenju je odličen, saj si prava mašina smrti, ki jo poganja strogo nadzorovana jeza.
Tako v streljanju kot mahedranju s cepanico in luča­nju edine sorte granat ni posebne umetnosti. Za re­še­ta­nje je najbolje, da gredo streli v betice, ki razpadejo z zadovoljujočim čmokotom. Za udrihanje pa, da ne ule­tiš v sredo največje gužve. Hec je v tem, da si živ­ljenjsko moč, ki počiva pod kratkotrajnim energijskim ščitom, povrneš le tako, da koga ali kaj usmrtiš. A med eksekutorskimi animacijami, ki zajemajo razkole glav in paranje trebuhov, te streli in zamahi poškodujejo. Na višji težavnosti kot igraš, bolj taktično in previdno se moraš obnašati, se skrivati za objekti, šparati s strelivom, modro nucati posebno moč, ki upočasni čas, in za povrnitev moči odbirati samotne usrance.
Najprej si zapleten v obračune s hordami orkov, kasneje pa uletijo kaotični marinci, demoni, raketometniki, snajperji, mitralješki helikopterji in lebdeči coprniki. Poleg tega vmes jemlješ v roke statične kanone, napreduješ v spregi s kolegoma marincema, se udeležiš par večjih bitk in dobiš raketni ruzak, ki omogoča letenje in treskanje iz lufta po tleh.
Razen kampanje Space Marine nudi še spodobno klasično večigralstvo v dveh moštvenih načinih: zavzemanje in branjenje nadzornih točk ter deathmatch. Pol ducata kart je solidnih, akcija pa je zanimiva tako zaradi nabiranja izkušenj ter odklepanja perkov kot variacij na tri poklice - običajnega, bolje oboroženega in počasnejšega ter slabše napadalnega, a zaradi raketnega ruzaka gibčnejšega vesoljskega ali kaotičnega marinca. Zlasti poklic z jetpackom razgiba igranje zaradi svoje mobilnosti. Je pa res, da zna biti lag zoprn in da originalnosti ali posebne globine tu ne gre iskati.

Krvavosti se drži risankav, zaradi neumnih orčjih fac celo humoren pridih. Sem pa pričakoval boljšo glasbo in vrednejše skrivnosti, kot so brezzvezni zvočni posnetki.


Ultramarinci, zbor
Tako kot ne v vsej Vesoljski marini, ki se zadrži na ravni dokaj preprostega obračunavanja z maso nasprotnikov. Zaradi narave igranja izdelku ne očitam zanikrne umetne pameti, karam pa, da so si nasprotniki po obnašanju pretirano po­dobni in da so šefi redki ter kilavi. Zato je klanje nekam enolično. Ne preveč, a vendarle. Tudi okolica je duhamorna in začne kljub veličastnim stavbam in naravnost gromozanskemu robotu (WH40K: titan) presedati.
A bojevalni sistem je soliden in dejansko sem si po finalnem ob­ra­čunu, ki je dodobra preizkusil mojo spretnost in potrpežljivost, zaželel skozihoda na najvišji te­žav­nosti. Prva tretjina je tudi tam še vedno prazna, toda bojna napetost je občutno višja in igra je kot celota boljša, kot se zdi sprva. Po vršacih pa ne poseže.

Warhammer 40,000: Space Marine
založnik: Relic / THQ
objavljeno: Joker 218
september 2011

72
zabaven, krvav masaker tupih hord
ve­ličastni občutek mamojebstva
soliden strelsko-zamahovalni borilni sistem
veliko praznega teka, zlasti spočetka
preveč podobni si sovražniki
enolična okolica
manjka šefov in presenetljivih dogodkov