IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Deus Ex: Human Revolution

Sistemske napake
Do semle Human Revolutiona ne bi bilo težko označiti za resnega kandidata za igro leta. Toda izkaže se, da naslov z očarljivim stvarstvom in inteligentnim mešanjem pritiklin ter pristopov prikrije vseeno malce preveč večjih in manjših nevšečnosti.
Na največ stvari, ki nas zdramijo iz sanj, naletimo pri umetni pameti. Ta je načeloma solidna, a ima probleme. St­ražarji, ki postopoma izboljšajo orožarno, si nadenejo težke oklepe in se naučijo nevidnosti, svoje delo v sploš­nem op­ravljajo zadovoljivo. Na srednji in zlasti najvišji težav­nost­ni stopnji nas pokončajo s prgiščem strelov. Toda občasno počnejo take neumnosti, da bi v realnem svetu izumrli pred dinozavri! V določene sobe nam celo pri odprtih vratih enostavno ne bodo znali slediti, čeprav nas bodo videli skozi steklo. Nabojnike bodo telebansko praznili v neprebojne elemente, za katerimi najdemo zavetje. Hoja po lestvah je zanje še vedno prehud zalogaj, sumljivo pa se obnašajo tudi, ko jim v bližino odvržemo eksplozivna telesa. Sem bi šlo stlačiti tudi jebivetrstvo nesovražnih likov, ki jih za to, če jim pred nosom vlomimo v pisarno in jim izpraznimo predalnike, boli falus. Zavedam se, da je dobra umetna pamet za ustvarjalce vedno trd oreh, a v igri, kakršna je Human Revolution, je bistven del izkušnje, zato bi se morali z njo bolj potruditi.
Naslednja šibka točka so šefi, člani najemniške skupine Tyrants, ki nas pričakajo na koncu nekaterih nivojev. Namesto, da bi šlo za spopade, kjer bi dizajnska filozofija svobodnega postopanja doživljala orgazem, nam igra tu vzame izbiro in nas prisili v dokaj plehke strelske obračune, kjer šteje praktično samo surova orožarska moč. Z ravnodušnostjo jih pospremimo tudi, ker o glavarjih tekom izkušnje, ki ob prvem igranju zlahka prestopi mejo tridesetih ur, izvemo bore malo ali celo nič.
Potarnati bi šlo še nad čim. Na primer nad rahlo nelogičnim dejstvom, da igra neprimerno bolj nagrajuje skrivalniško igranje, čeprav je bučno akcijsko postopanje v praksi precej bolj zafrknjeno. Ali nad radodarnostjo z izkušenjskimi točkami, ki nas v nekem smislu razbremeni odločanja o razvijanju junaka v eno ali drugo smer, saj do konca odklenemo praktično vse bistvene strojne vsadke. In nad tem, da zgodba kljub nepremočrtnosti naših dejanj napreduje linearno in, razen malenkosti, vnaprej določeno. Šele na koncu se sam odločiš, kateri konec izmed štirih bi rad videl.

Laboratoriji in pisarne, opremljeni z mnogoterimi računalniki, so zvezda stalnica Revolutionovih stopenj. Vdiranje v terminale je vsaj spočetka, ko hekanja še ne nabildamo do te mere, da postane brezmožgansko, sila zabavno.


Duh iz stroja
Tako visoke ocene kot uvodni del serije si Človeška revolucija potemtakem ne zasluži. Vendar naj vas to ne odvrne od podprtja ustvarjalcev in igranja skorajda mojstrovine, ki je v prenekaterem pogledu idealen rimejk in prvo dostojno nadaljevanje nepozabnega Deus Exa. Da bi ga dosegli - morda celo presegli -, bi se morali Eidosovci pri umetni pameti, šefih in popolni uravnotežitvi akcijskih, skrivalniških in kibernetskih elementov še malo pomatrati. So pa dokazali, da vedo, kako se streže kreaciji fantastičnega sveta bližnje prihodnosti, kovanju odlične zgodbe in zamesitvi nečesa, kar je, preprosto rečeno, res zelo dobra igra.

Deus Ex: Human Revolution
založnik: Eidos Monteral / Square Enix
objavljeno: Joker 218
september 2011

89
odlična zmes strelske akcije, tiholazenja in frpjstva
nadmočna vizija kiberpankovske prihodnosti
številčnost raznolikih mehanik
inteligentna in dodelana zgodba
ravno prav dolga
luknje v umetni pameti
pozabe vredni šefi
tehnično ne najbolj napredna podoba
povprečna animacija likov
okvirčki:

Ikarjev učinek