IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Revenge of the Titans
Revenge of the Titans

Sneti

Poklončič garažnim avtorjem stiliziranih retro arkad Puppy Games (Droid Assault, Utratron), da so skušali z Revenge of the Titans v precej samozadostni žanr tower defensa vnesti nekaj svežine. V osnovi iz ptičje perspektive po tleh različnih planetov, od Zemlje prek Lune in Marsa do še bolj zunanjih svetov, kot običajno postavljaš obrambne stolpiče, ki samodejno streljajo po uletavajočih alienskih hordah. Vendar je temu pridodan ščepec realnočasovne štimunge. Pred začetkom prihoda ob kristale razpostaviš rafinerije, ki ti potem sproti prinašajo EUR, na tla svobodno daješ mine, s čimer dodatno zajeziš vsemirske horde, uporabljaš bonuse, kot je instantno popravilo vseh stavb, in s klikanjem loviš simbole za denar, ki se naključno pojavljajo.

Ponekod je cesto pametno zablokirati s stolpiči, ki ne eksplodirajo takoj, ko se jih barabini dotaknejo. Me spomni na vojno za osamosvojitev Slovenije.

RTS-posredovanje je domala nujno, saj je ejlienov kot peska in navalijo iz več smeri, ti pa imaš bore malo novcev. Mine so odličen in relativno poceni način, kako narediti luknje v tolovajskih valovih, da se tvoji stolpiči pravočasno napolnijo s strelivom. Tudi njihov reload lahko odrediš sam. Stolpi, ki bolj spomnijo na bunkerje, so kajpak več vrst, od močnejših in dražjih, ki prebijejo oklepe, a so počasni, do šibkejših ter cenejših, ki streljajo hitreje ali v salvah, vendar so nemočni proti zaščitenim alienom. Katere kam in kdaj postaviš, je bistvenega pomena, saj lahko en sam nepremišljeno zadegan stolp zaradi svojega stroška pomeni razliko med uspehom ter porazom.
In slednjih je veliko. Petdeset linearno nanizanih nivojev brž postane fejst težkih, sploh ker lahko med njimi raziščeš samo en kos tehnologije naenkrat. Možnosti pa je obilo, od močnejšega kofeta za znanstvenike prek novih stolpov do hladilnih in reaktorskih sredic, ki okrepijo obstoječe bunkerje, do izboljšav rafinerij. Če izbereš napak, za kar je veliko možnosti, boš imel hitro težave, ker se ni moč vedno prilagoditi. V teoriji sicer ni problema, saj lahko nivo ponavljaš v nedogled ali odrediš naključno kreacijo novega, lažjega. Kaznovan si z nekaj manj nagradnega denarja ob zaključku in slabšo kolajno. A ni se moč znebiti ob­čut­ka, da si zafračkal dosti truda, ker je začetna oblika stopnje največkrat res pretirano zafrknjena. Najbolj tedaj, ko na koncu vsakega sveta v družbi navadnih hord uletijo titanski (he he) šefi, pri katerih spušiš vse bonuse in se vržeš na zobe s postavljanjem stolpov, a te pregazijo, ne da bi trenili. Seveda lahko takoj zapoveš stvarjenje lažje oblike, ampak to je skregano z zdravo pametjo. Sem kupil špil zato, da bom že vnaprej nenehno zniževal zahtevnost, ki je drugače ni mogoče nastaviti?!
Revenge of the Titans je manj privlačna in zabavna reč, kot bi lahko bila, in čeprav za 13 evrov na Puppy­ga­mes.net dobiš kar dolgo kampanjo ter dodatna samotarska modusa, preživetvenega in naključnega, igro odsvetujem. Preveč časa in matranja gre po zlu za premalo nagrade.

Sprva zgenerirana karta ima več vpadnih točk, od koder se začno usipati ejlieni. Lažje različice to koli­či­no zmanjšajo, zato je prestrezanje bolj obvladljivo.

Revenge of the Titans
založnik: Puppy Games
objavljeno: Joker 212
marec 2011