IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Bulletstorm
Bulletstorm

Sneti obišče vsemirske rednecke, ki svoje klo­ba­se tlačijo v mesojede rastline. Žur!

Hail to the king, baby! Vrzimo klafete v zrak in na nategnjena črevca odbrenkajmo odo peristaltiki, kajti odfukane, neumne, pravomoške, kmetavzarske in predvsem ZABAVNE streljačine se vračajo med žive. Maja dobimo v menažke izdatno porcijo tlačenja dolarjev za tangice striptizetam in rejpanja prešvicanih merjascev v Duku Nukemu Forever. Do tedaj pa lahko razbijamo po Bulletstormu, prismuknjeni prvoosebnici za PC, PS3 in xbox 360, ki je nastala v skupnih beticah Epica in poljskih norcev People Can Fly (Painkiller).
Cock-fucker-rimjob-piece-of-shit!

Razčesnjenje betice prinese nekaj točk, še več pa, če zračnega nebogljenčka z bulerjem večkrat nabrcaš v eno in isto površino. Temu igra pravi 'Graffiti', nasajenju na špice pa 'Voodoo Doll'.

V tem primeru je ime dejansko znamenje, kajti ljudje v Bulletstormu res letijo. Kot glavni junak, pijanski najemniški soldat Grayson Hunt, v 26. stoletju loviš sprevrženega, zoprnega, prevarantskega, brutalnega generala Sarrana, ki je nategnil tebe in tvojo druščino robatih specialcev. Od nje na maščevalnem pohodu ostaneta le ti in kiborgasti sushi-dick Ishi Sato, a to je povsem dovolj za radiranje mutantskih hord na tujskem planetu. Iz okoliške narave se je treba skozi votline in vasi prebiti do mesta, kjer je kapo di banda, in na poti pobiti definitivno čisto vse, na kar naletiš. Razen mačistične vojakinje Trishke, ki ne bi mogla biti bolj lezba, četudi bi imela namesto nosa vibrator.
Bullestorm si da nenavadno veliko opraviti s karikiranimi liki in pozabe vredno štorijo, ki se za nameček konča z viscem, porkamatorka. Vmesnih sekvenc je dosti in nastopajoči si dajo veliko opraviti z brezplodnimi debatami in tekom skozi grafično sicer lepo, še kar raznoliko (kaverne, džungla, kanalizacija, vlak, stolpnice ...), a do­gajalno mrtvo okolico. Zato ima igra, ki so jo napovedovali z nehumano bombastičnimi trejlerji, nenavadno veliko praznega teka.

Sekvenca streljanja, kjer si v vlogi mitraljezca, ladja pa gre po svoje, ni prav dolga. A kasneje isto postaneš v helikopterju in situacija je podobno razčefukalska, manko vsemirja gor ali dol.

Drži, da je kul, kako se protagonisti stalno podjebavajo, zlasti ko pride na sceno Sarrano, ki bi mu bilo treba usrani gobec oprati s sirkovo krtačo in milom ter mu ga nato za vsak slučaj zažgati. Neprestano so na sporedu gejevske, straniščne in gejevsko-straniščne fore, ob katerih cepaš od smeha, če ti take sorte humor dogaja. Kot bi poslušal JCTjeve telefonske pogovore. “Got myself a scotch and I'm violently fiddling with my balls in anticipation of your arrival!” “Hold your dick for one second, you fungal rimjob!” “Suck the tears off my dick you ugly mud-fuckers!” “Here comes Butterdick Jones and his Heavenly Asshole Machine!” Fajn kvuoti za šolske hodnike, ni kaj. Duke bi bil ponosen, napredno znanje angleščine pa ni potrebno.
XXX-rated debate med nastopajočimi so fine in ustvarjajo dinamiko tudi tam, kjer je sicer primanjkuje. A po drugi strani fabula ne pripelje nikamor in parodična vrednost je na ničli, tako da se ne moreš naslajati niti nad siravostjo. Takisto je proti koncu, ki pride po kakih osmih urah, vse skupaj že RES krepko razvlečeno. Si ga našel, ga nisi našel, si ga ubil, ga nisi ubil, je ušel, ni ušel. Venezuelska žajfnica, sunce žarko.

Minigun ima neskočno streliva, a časovno omejeno trajanje. Zato ga je dobro izkoristiti, dokler traja. Pred mano je izhod iz nočnega kluba, ki so ga najbrž dali noter kot poklon Atomskemu vojvodi.

Nadzorovanje plazilca je (poleg spoznanja, da imajo avtorji fetiš na godzilo) znak temeljnega razkoraka med japonskim in zahodnim načrtovanjem iger. Drugi čislajo zabavno nadmoč, prvi ne.



No, preveč žolto po tem ne gre scati, kajti štorija je kljub preusmerjanju pozornosti nase stežka središče Bulletstorma. Namesto tega je poanta v kreativnem ubijanju, okrog katerega so se ustvarjalci kar potrudili.
Štalo delaš s številnimi orožji, katerim ne bi mogel reči revolucionarna, so pa po vrsti efektivna in imajo po dva načina streljanja. Osnova je spodobna brzostrelka, nakar dobiš jak revolver, bazuko, bombomet, izstreljevalnik dveh z verigo povezanih min, rotirajoč top in podobna krepela. Bomb nimaš, takisto ne sposobnosti skoka.

Močeradu bo treba daljinsko hitro dostaviti veliko majhnih svinčenih pepermintov, ker mu pošast­no smrdi iz gobca. Pa vrednost nepremičnin nam strašno znižuje s svojim opletanjem s hemeroidi.

Skačejo pa zato v luft kanalje, saj si poleg streljalic lastiš dva nadmočna kosa opreme: ŠKORENJ SMERTI in energijski bič. ŠKORENJ SMERTI pišem z velikimi, ker je nekdo končno obudil uničevalski gojzar iz časov Duketine ter Shadowcasterja. Ko nekoga užgeš s podplatom, odfrči trideset metrov nazaj po zraku. Efektivno, šur. No, tako na suho in nedomišljijsko tega vendarle ni treba početi. Standarden postopek je, da žrtev najprvo potegneš k sebi z energijskim bičem, ki ima dokaj dolg domet in je sposoben tolovaja zgrabiti v zaklonu. Svinjež, najsi bo to zloben soldat ali mutiran človečnjak, kakršnih je vse polno, prileti k tebi in se pred tabo v luftu upočasni. Tedaj imaš nekaj sekund, da ga nafilaš s krog­lami.

Več nasprotnikov hkrati je ponavadi enako več zabave. Hudo ogrožen nisi ne pri teh obo­že­valcih Sida Viciousa iz Burkine Faso, ne tedaj, ko v zadnji tretjini igre nadte navalijo doomovski mutanti.

A lahko mu narediš še večjo silo. Najprej ga malo streljaš. Potem ga užgeš s ŠKORNJEM SMERTI :ava :ava:, da odleti. Ker to še počne upočasnjeno, zamenjaš orožje v minomet in mini se ovijeta okrog njega. Zdrsneš naprej z dvojnim tapom po preslednici in nesrečnika dodatno odbiješ nazaj. Lopov se v slapu krvi napiči na kaktus, ti pa sprožiš mini. Špljoc, bum, auuu in že je na vrsti naslednji robavs. Tega morebiti zadegaš v prepad, vržeš v gobec mesojedi rastlini, ki ga cmokajoč požre, rukneš v ogenj, scvreš na električnih kablih ali zavrtinčiš v orjaškem ventilatorju. Omeniti velja snajperico z daljinsko vodenim nabojem, kakršnega morebiti pomniš iz Singularity, pred katerim se skušajo žrtve skriti, a jim razkrhnjena lobanja ponavadi ne gine. Na splošno velja, da pobijanje v Bulletstormu ni tako hitro in direktno kot v Painkillerju in Serious Samu, saj znajo nasprotniki tičati za ovirami in ne navalijo vsi nadte v ravni črti. Vsekakor pa dosti čepenja v zaklonu in daljinskega krepavanja ni. Že zato, ker tedaj ne dobiš toliko pik kot iz bližine.

Lanser min je moje najljubše orožje. Njegov sekundarni strel je na mestu poskakujoča bomba, ki z nasprotniki igra pravi fliper. Sem pa pogrešal taktično postavitev min, ki bi jih nato verižno sprožil.

Bolj kot je barabinov pogin kompleksen in izviren, več točk namreč prejmeš. Te se izpišejo na zaslonu skupaj z imeni usmrtitev, ki so v skladu s pobalinsko naravo igre. 'Gang Bang' za skupinsko ugonobitev, 'Topless' za prerez na dvoje, 'Afterburner' za naknadno strelsko usmrtitev nekoga, ki gori, in 'Rear Entry', če nekoga ubiješ skozi danko. Ja, se da. Win. Z miz lahko jemlješ flaše in ko jih izprazniš v žejno grlo, se ti zamegli pogled, v katerem za obračunavanje dobiš več pik. Točke nato pri svetlečih kapsulah na premočrtno razporejenih nivojih porabiš za nakup streliva in drugotnega strela ter splošno krepitev orožij. Se pravi, večjo štalo kot delaš, več robe si lahko privoščiš. Saj headshoti so kul, ampak dajo le 25 pik, medtem ko nasaditev nasprotnika na ostre špice prinese stotaka, kombinacija pa morebiti 500 točk.

ŠKORENJ SMERTI v vsej veličini. Če se ne spomniš, kaj so skini naredili Belini, včitaj Bulletstorm. Tale panks, ki si želi, da bi srečal Seagala in ne tebe, situacijo podoživlja nenavadno realistično.



Škoda, da se vrste sovražnikov in načini ubojev začno prekmalu ponavljati. Ob triindvajsetem naskoku praktično enakih navadnih mutantov, ki jim ne bi mogel reči sposobni ali posebej nevarni, desetem korpulentnem mitraljezcu in petindevetdesetem identičnem raztrganju te vnema rahlo mine. Takisto moti, da brcanje neprijateljev skozi luft ni prav natančno, saj se igra dostikrat odloči, da bo sovraga potegnila od pasti, ki je v ravni črti med tabo in njim. In fajn bi bilo, če bi vdelali sodelovalno igranje za kampanjo (co-op), saj si praktično nenehno v družbi, ter če bi Epic poljskim kameradom ne sugerirali, naj tako kopirajo Gears of War. Ko z energijskim bičem klatiš helikopterčke, moraš pritisniti tipko v določenem trenutku, kar je odblesk menjave streliva iz Gears, rušeče se stavbe, v katerih prebiješ kar nekaj časa, so direktno iz GoW2, vlakovna čaga pa iz enice. Tudi kaj drugega od godzile bi si lahko izmislili in nasploh dali boljše šefe. Presenetljivo malo jih je in so enostavni za crkot.

Substral je tu hudo učinkoval, kar bo čez nekaj trenutkov spoznal neprilagojenež pred mano. Nemara mu za popotnico dam še bombo iz tega pihalnika, za katere sprožitev spustim gumb.

Zeblo ga je, pa sem mu pomagal k plavžu. Za ponavljajoče se uboje te igra ponekod kaznuje, drugebodi pa za ista zaporedna crkavanja špricersko hladno daje isto količino točk. Hm.

Temu navzlic pa je špil še vedno zadosti razgiban in kulerski. Zadihanost med časovno omejenim begom po razpadajoči vesoljski križarki, čuhapuhanje po železniški progi z orjaškim kovinskim kolesom za petami, daljinsko nadzorovanje desetmetrskega dinozavra, s katerim razturiš zabaviščni park, nažiganje po izdatno jeznoritem rastlinskem glavarju, rešetanje iz helikopterja ... Bulletstorm je poln adrenalinskih trenutkov, ki se z nesramnim humorjem in Graysonovo naravo ciničega pijanca združijo v spodobno arkadno pucačino, kot nalašč za popoldansko sprostitev. Če te je volja gnileže dodatno kaznovati, lahko greš na hujšo zahtevnost, dasi niti najvišja ne zahteva japanskih refleksov in zaradi manka skrivnosti ne daje bistvenega povoda za vnovično preigranje. (Še ena neumnost je, da moraš spet dati skozi tutorial. Halo, je kdo doma, Varšavci?!) Ali se udeležiš ločenega modusa echoes - to je serija iz kampanje vzetih nivojev, kjer se trudiš v čim krajšem času doseči čim več točk, nakar rekorde s svetovnim življem primerjaš na spletnih lestvicah.
Ne echoes, ne osnovne igre sicer niso naredili s tako natančnostjo in zanosom, kot so jo izkazali PlatinumGames, ko so kovali izvrstni, resnejši, a po naravi igranja sorodni Vanquish za PS3 in X360 (Joker 208, 88). Toda zabavnosti Bullestormu ne gre oporekati. Itak, trapast je in kar na nekaj mestih pomanjkljiv, vendar take nevihte krogel ne sprožaš vsak dan. Dam palec gor. Drugega so mi žal odtrgali z vesoljskim bičem.

Šefovska mešanica graha, orhideje in fungusa se ne premakne iz svoje luknje, a naokoli stresa bombice in se zdravi. Največji problem je strelivo, županka drugače dela več trušča kot nevarnosti.

Bulletstorm
založnik: People Can Fly, Epic / EA
objavljeno: Joker 212
marec 2011

78
hitra in zabavno
klavska ustvarjalnost
kmetavzarski humor
ŠKORENJ SMERTI
preveč praznega te­ka, kopiranja in banalne štorijice
valovi kanalj niso moj­strski
slabotno večigralstvo
malo šefov