IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Lost Horizon
Lost Horizon

LordFebo je ponovno svetovni popotnik, ki se roga svastiki v brk. A je na odpravi od Hong Konga prek Nemčije do Tibeta večkrat zdolgočasen in se mu toži po preteklosti.


Risankasta, barvita, s skrivnostmi se ukvarjajoča, širom zemeljske oble odvijajoča se pustolovščina Izgubljeno obzorje je slična prvima Broken Swordoma in Secret Files. Ter Indiana Jonesu, saj se dogaja na predvečer druge svetovne vojne, v glav­ni vlogi je podoben avanturistični tip v leder jakni, ki odkriva starodavne mite, vpleteni pa so še nacisti in ena babnica. Čeprav igra nosi naslov znamenitega romana, mu fabula ne sledi, skupna jima je le tematika iskanja bajeslovne tibetanske de­že­le Šambala. Sama štorija je videzu primerna: lahkotna, naivna in brez presežkov ter izobraževalne vrednosti. Z nekaj več truda bi jo lahko poglobili in obogatili.
Priznam, avanture mi je vedno težko ocenjevati. Že tako gre za zvrst, ki praviloma nudi najslabšo igralnost, saj večino časa brezciljno in ponavljajoče preizkušamo vse mogoče kombinacije ter prečesavamo zaslon. Tudi splet s hitro dostopnostjo rešitev dela vrednosti teh iger medvedjo uslugo. Poleg tega pa se žanr ne trudi biti kakorkoli napreden in je v petnajstih letih pravzaprav nazadoval. Lost Horizon je pod svojo prijetno podobo tipičen predstavnik takega konzervativnega gibanja.

Nacistično bavljenje z misticizmom ni izmišljeno. Vodja projekta je bil Himmler, v veliki meri pa temelji na predvojni organizaciji Thule, ki je prvenstveno iskala korenine arijske rase. Tudi v pravljični deželi Šambala. Vse to je v igri.

Klasična pustolovščina po učbeniku
Lost Horizon je premočrten, kar pomeni natančno določeno zaporedje reševanja problemov brez kakr­šne­gakoli vejenja, obrobnosti, vračanja ali neobveznih dejanj. 
Je enorešljiv, kar pomeni, da razen enega ali dveh mikroopravil vse težave premostimo na en sam način. 
Je precej povprečen tudi v drugih pogledih. Z izjemo izvirnega zadnjega poglavja s časovnimi zagonetkami ni nič nenavadnih vložkov, posrečenih logičnih puzel, akcijskih delov, posebej privlačne štorije, za crknit humorja in globokih, zapomnljivih likov. 

Prilično neumno je, da junak potuje po svetu brez beliča v žepu, zato je zbiranje drobižnega zneska vedno cel projekt. V Maroku novčiče rabi za nakup polovice lubenice, ki jo izdolbe, napolni z vodo in tako nekomu omogoči pijačo. Ker navaden kozarec je v mestih najbrž velika redkost. Enako je v Nemčiji, kjer si moraš novčič vliti iz raztopine kositr­nih vojačkov. Ob take nesmisle se je seveda brezveze preveč obregovati, a vseeno bi si želel manj posiljenih in nelogičnih puzel.

Je tudi umeten in na jarokačastih nizih kombinacij objektov temelječ izdelek. Se pravi hrčkasto, občasno nesmiselno nabiranje vsega možnega, od obešalnika do letalskega krila, veliko samih sebi namenjenih ugank, posiljenih prijemov in skrajnih kombinacij predmetov. In nelogičnosti ter nenaravnosti. Z meter in pol dolgo ketno denimo tipček seže pet metrov globoko. Ali spravi v žep skledo razbeljene lave.
In nenazadnje je novodobno enostaven, zlasti na rovaš osvetlitve vseh nazaslonskih 'vročih' točk in maj­hnega števila v danem trenutku dostopnih lokacij. To pomeni, da po odpovedi zdrave pameti ostane pač poklikanje vsega z vsem in ob dobri potrpežljivosti bo iz sank, stolice ter usnja nastal umeten kozel.

Lost Horizon je tipska avantura: veliko premikanja po po svetu, ogromno predmetov in njihova ’izvirna’ raba. Občasno celo pretirana, zato je popoln vmesnik zlata vreden. Drugače bi bil špil bolj zajeban in zoprn.

Svetlina in dober kazalec štejeta
Izdelek skratka ne izstopa in ima ukalupljen ustroj ter mnoge iz kloake potegnjene rešitve. Zaradi vsega tega lahko starodobnim remek delom rabi le kot torba za inventar. A če vzameš v zakup vrsto nelogičnosti, recimo da človeček hodi po svetu brez denarja, zaradi česar je že pridobitev kovanca za avtomat za sladkarije kvest širokih razsežnosti, do neke mere fino pritegne. V prvi vrsti zato, ker je dogodivščina svetla, barvita in sproščene narave ter ne zamorjena in temačna, kakršnih je vse preveč. Naslednji plus je perfekten vmesnik. Ta omogoča preskakovanje dialogov in hitro prehajanje med zasloni brez mukotrpnega gledanja hodečega lika, levi in desni klik dobro opravljata svoje delo, rokovanje z rečmi je enostavno in ob mogoči uporabi nečesa na nečem to pove že kazalec. Resda bi moral biti ergonomičen upravljalski sis­tem samoumeven, vendar često ni tako in premnoge avanture brez potrebe komplicirajo. Prefarbani Monkey Island je v tem oziru res zagnojil in tudi aktualni Gray Matter ne nudi optimalnega klikotanja. In konec koncev prej omenjena netežavnost naredi boljši vtis od zajebanosti, dasiravno je druga polovice igre precej bolj zaguljena. 
Pod črto je Lost Horizon solidna predstavnica svojega žanra, a ne, ker bi bila sama po sebi odlična, kajti izdelava je docela obrtniška, marveč enostavno zato, ker je sorta postavila nizke kriterije. Priporočam jo zatorej v prvi vrsti onim, ki so jim bili pogodu uvodoma omenjeni naslovi, ter tistim, ki jim dogajata velikanski inventar in noro sestavljanje predmetovja.

Lost Horizon je ena od tistih avantur, v katerih se premikamo med celinami kot da bi šli v sosednji prostor. V Berlinu moramo recimo zgoljufati olimpijske igre. Kako? I, s kombinacijo dvainsedemdesetih predmetov vendarle.

Lost Horizon
založnik: Deep Silver
objavljeno: Joker 210
januar 2011

69
farbovitost, simpatičnost in lahkotnost
super za macgyverjevske vajence
sedmo poglavje
razen zaključka je izdelek obrtniški
predmetovanje je pretirano in neživljenjsko

 
 
sorodni članki