IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Alien Breed 3: Descent
Alien Breed 3: Descent

Sneti je siten, srednje prestrašen in dosti adrenaliziran.

To, da so sposobni dostaviti več, so dokazali v zaključnem poglavju sage, Descentu. Igralno ta resda sledi docela enakemu receptu kot Impact in Assault ter mu je mogoče očitati pretežno iste stvari. Zopet velja grajati manko svežih orožij in vrst sovražnikov, saj elektrokucijska beštijica težko šteje za bistven dodatek zverinjaku, medtem ko boš brez dezintegratorskega kanona BGF tako ali tako opravil domala ves špil. Tudi šefi niso taki, da bi o njih pisal navdušenski blog, saj se pri njih najbolj pozna, da gre za nizkobudžetni špil. So veliki in jih je več kot v prejšnjih dveh delih, ampak njihove okorne animacije in upoko­jenski napadi še zdaleč ne pretresejo.

Cepetanje po zunanjosti orjaškega plovila v viziji od zadaj ni ravno tako, da bi se Dead Space skril. Je pa v redu, napeta popestritev.

Nadalje je ostalo prazno upanje, da bomo lahko kampanjo zaključnega dela igrali v družbi, saj smo od multija zopet deležni le preživetvenega co-op modusa survivor za dva po internetu. Ne, na enem PCju ga ni. Tako kot je bilo jalovo pričakovanje, da nas Descent ne bo za roko vodil od cilja do cilja. Ali da se bo pojavila kaka občutno sveža vrsta naloge. Vklopi ra­ču­nal­nikov in preusmerjanje elektrike med generatorji sta še vedno daleč najpogostejši opravili in znata zdaj, v trojki, delovati zdrajsani. Enostavno se vse skupaj malo preveč ponavlja.
Po drugi strani pa je tole najbolj razgiban in praznega teka razbremenjen kos trilogije. Alienske horde te naskakujejo bolj zavzeto in pogosteje, okolica se še bolj ruši in leti v luft, za vratom pa ti visi demonski glas Nekoga, ki iz sicer pogrošne štorije naredi nekaj pogojno sprejemljivega. Ko se zdaj braniš med klasič­nimi odštevanji od minute ali dveh do ničle, da se nekje nekaj odpre ali vklopi, ti že na srednji težavnosti razbija srce v prsih, saj grdavži naletavajo kot komarji poleti. Kaj šele na nivoju elite, kjer sta pomembna domala vsaka krogla in najdeni kredit, kot običajno unovčljiv pri terminalih Intex. Vzdušje, ki včasih zameji na grozljivko, je standardno dobro, novost pa so sekvence, v katerih svojega striclja na zunanjem delu vsemirskega plovila nadzoruješ od zadaj. Tu se je sprva kar težko znajti, a ko med alienskimi napadi hitiš proti naslednji postaji s kisikom, pride ozračje še bolj do izraza. Razen, ko ga zmanjka. Ha ha.
Ja, debilno je, da tudi Descent začneš napol gol in bos, brez nadgradenj od prej. In ne, tole ni konku­renca Dead Spa­ce. Toda upoš­te­va­je nizkocenovno štimu­n­go je De­­s­­cent dostojen iztek solidnega na­žigaško-sr­h­ljivega niza. Te­am17 si zanjo sicer ne zaslu­ži­jo divjega ap­lavza, nag­njen klobuk in odob­ra­vajoč nasmeh pa že.

Jakost guvernerskih obračunov se skozi serijo stopnjuje, ne doseže pa nekih epskih proporcev. Opazi se omejenost pogona in proračuna.

Alien Breed 3: Descent
založnik: Team17
objavljeno: Joker 210
januar 2011

78