Bond je idealen junak za videoigre. Perfektno strelja, vozi, lomi, govori, pije, seksa in rešuje svet, pri čemer se mu frizura ne razmrši. Šit je samo, da vemo, da uporablja cheate za ne­smr­tnost, babe in odganjanje ciroze jeter. Drugače rečeno: ni resničen. A kakor hitro bi obstajal, ne bi bil več ultimativna moška fantazija. Zato je pravšnji tak, kakršen je - relikviarna izmišljotina iz dobe, ko deci še niso bili objajčeni in so bile ženske voljno neemancipirane. “Would you drive? I feel much safer with a man behind the wheel,” ob prvem srečanju dahne dek­le v Blood Stone. Ah, zlati časi.
No, če smo doslej nažigali igre po filmih z Jamesom, je Krvavi kamen druga pesem. Ni nastal po predlogi z velikega platna ali knjige, marveč je izvirna bondijada z večino pritiklin. Torej lastno štorijo, estetskim uvodom, uradnimi frisi & glasovi (Daniel Craig kot 007, Judi Dench kot M ...), namenskim komadom in pojočo zvezdnico, tokrat r'n'bjevko Joss Stone. Ta je stas in glas posodila tudi obveznemu Bondovemu dekletu, punci iz visoke družbe Nicole.

Splošni recept je nalik Quantum of Solace, a Blood Stone se igra bolje, je razgibanejši in vsebuje vozniške dele. Tudi z oldtimerji.

Find Bond!
Nicole ima eno osrednjih vlog v zgodbi, ki ni nič boljša in nič slabša od večine filmov s slavnim agentom obveščevalne službe MI6. Varnost sveta je og­ro­že­na zaradi bioloških orožij in krivookega negativca. Zato Bond premočrtno odskače po lokacijah širom sveta, od Istanbula prek Monaka do Sibirije in Burme.
Včasih v hekerski miniigrički, v kateri je treba pravočasno pritiskati gumbe, odpre sef ali vrata, s svojim pametnim telefonom pa redno skenira okolico. S tem napaberkuje ekstra podatke, recimo od kje je zlobnež dobil svoj avto, in vidi sovražnike. A levji delež igranja tvorijo tretjeosebno streljanje, tiholazenje, mlatenje in vožnja. Slednja je arkada nalik Burnoutu, v kateri za volanom astona martina DB9, koeniggsegga ali gliserja tiščimo gas in preganjamo negativca. Dohiteti ga ne moremo, dokler nam igra tega ne dovoli, zato je finta v ogibanju prometu in oviram, kot so rušeči se stolpi, helikopterji ter voda. (Ne v gliserju. To bi bilo trapasto.) Nič globokega, a zabavno vsled občutka hitrosti in enostavnega krmiljenja.

Streljanje nesposobnih capinov iz zaklona postane nekam rutinsko. To je igra, namenjena občasnim špilavcem, ki bi se radi počutili kot Bond.

Slično velja za rešetanje, šunjanje in tepežkanje, ki gladko prehajajo eden v drugega. Bondovo preživetje temelji na skrivanju za objekti po zgledu Gears of War, od koder strelja. Sovražniki - soldati, opremljeni z dosti pokalicami in bazukami - so neumni, saj ne znajo dosti več od streljanja izza škatel ter počasne hoje med svojimi zakloni. Toda žur je v tem, da jih odstranjuješ v velikem številu, stilsko elegantno in na raznolike načine. Ko si stisnjen ob zid, lahko barabo recimo počakaš, da se ti približa, nakar jo iz zasede s pritiskom na gumb premlatiš ko vola. Če falotje še niso opozorjeni na tvojo prisotnost, jih lahko mnogo krepaš od zadaj, pri čemer so animacije izvrstno boleče. Ali jurišaš nanje in recimo dva na karate, tretjega pa gagneš s focus killom. To so takojšnji uboji, za katere posebno energijo nabiraš s fizičnimi obračuni. Se pravi, če nikogar ne treščiš po dominah, te specialke nimaš.

Izgled je na PCju, odštevši visoke ločljivosti in glajenje robov, enak kot na PS3 in X360. Se pravi, v redu.

Well done, James!
Jasno, vsaka od naštetih plati je enostavna. Tiholazenje skorajda ne upošteva luči in kamer, mlatenje je stvar stiska enega gumba, streljanje pa je osnovno. Pogledaš iz zaklona, ratata, hitro nazaj. S pištolo z dušilnikom zlahka kokneš nasprotnika na drugem koncu arene. Po drugi strani pa mešanica dogaja. Sploh, ko se znebiš nekaj strahu in začneš uporabljati Bondove kungfujske spretnosti ter focus kille za množične masakre.
Poleg tega se Blood Stone na vse kriplje trudi, da adrenalin ne bi spustil. Peha te iz ene kočljive situacije v drugo, od skrivanja pred ihtavimi zrakomlatimi prek bega pred strupenim plinom in orjaškim rudarskim svedrom do metanja v zrak elektrarne ter ru­še­nja polovice velemesta. Nekaj krogel te pokonča šele na najvišji zahtevnosti in nadaljevalne točke so razporejene s posluhom, zaradi česar igra ni tako zoprna kot prejšnja e-bondijada, precej slabša Quantum of Solace (J184, 59).

Grow up, 007!
Ampak, problem. Tistih šest, sedem ur, dokler traja, je Blood Stone v redu. Nakar ga odložiš na polico in razmisliš o tem, kako brez poante je spletno več­ig­ralst­vo za 2 do 16 sodelujočih, kjer se pač streljaš po nenavdihnjenih kartah. Kako nimaš želje, da bi ga šel še enkrat igrat, saj zaradi preproščine, linearnosti in umetne nespameti vse adute razkrije že v prvo. Kako je namenjen predvsem manj izkušenim, saj so za okoreleže tudi najvišje zahtevnosti mala malica. In kako bi si želel tega in onega, kar bi igro gotovo naredilo bolj­šo - podjetnejših capinov, taktično kompleksnejših situacij, zanimivejšega tepeža, zgodbe z manj logičnimi luknjami, več humorja in enovrstičnic Moneypenny, Qja in boljšega osrednjega negativca, saj je tale res beden. Zlasti pa dečve, ki bi jo 007 po londonsko nasadil, kot veli tradicija. Hja, Blood Stonovo sporočilo je jasno. Igralci iger ne fukamo!