Gothic je že slabo desetletje sopomenka za prostrano pokrajino, čudovit naraven teren z bogatim rastlinjem in verodostojna naselja s prebivalci, ki ponoči spijo, čez dan delajo, zvečer pa popivajo. Štirica kao sledi temu ohlapnemu opisu - a četudi je videti kot Gothic, se izkaže kot podhranjena igra, ki bi Gothic zgolj rada bila.
Res je, da so avtorji to pot drugi, kajti JoWood, ki si lasti licenco, in originalni razvijalci Pyranha Bytes so se razšli. Slednji so medtem že izdali lastni, dosti bolj gothicovski Risen (J196, 77). Toda od novih najemnikov, nemškega studia Spellbound (Robin Hood, Desperados), sem vseeno pričakoval več. Predvsem, da ne bodo slepo kopirali in da bodo vdahnili blagov­ni znamki nekaj potrebne svežine. Vendar na moje veliko razočaranje niso pokazali nikakršne domiselnosti. Že tako smo Gothicom (in Risenu) očitali pretirano stopicljanje na mestu. Zdaj pa ne samo, da ni nič novega, špil se še oklestili. Novih, izvirnih pristopov ni, založnikova želja po lahkotnejšem, konzolni publiki podrejenem izdelku pa je botrovala mlač­ni in osiromašeni pustolovščini. Strahovi, ki smo jih dobili ob predogledu na E3ju, so se torej uresničili.

Odličen prizor obračuna s trolom, ampak skupaj vzeto Arcania ne nudi posebnega privlaka, ne očes­nega, še manj igralnega. Od frišnega razvijalca sem pričakoval prevetritev, ne nazadovanja. Škoda.

Nov fris, enako brezime
Brezimni junaček hlaček prejšnjih delov je od zadnjič postal novi kralj Myrtane, a temna senca mu je zameg­lila razum in spet je vojna pred durmi. V spletke so po stari navadi vpleteni tako orki kot obe taglavni božanstvi, Innos in Beliar. Pa še kak demon za povrh. Tenko bi piskala dežela, če se ne bi našel naključni ovčar brez imena, ki ga sla po maščevanju pripelje z rodnega otoka na celino, nakar se izkaže za edinega sposobnega spraviti kraljestvo v red in naučiti grdine kozjih molitvic.
Kljub temu, da je razvijalec nov in da v tem delu Myrtane še nismo bili, je prvi vtis domač. Pastirc recimo puli enake zdravilne zeli in gobane ter ugonablja enake živali in sovražna bitja kot poprej. Se pravi volkove in vepre, orjaški mrčes in kuščarje, gobline in okostnjake, trole in senčne pošasti. Nadalje sreča veliko likov iz prejšnjih iger, denimo Diega, Gorna, Miltena in čarodeja Xardasa. Krajinski videz je gothicovsko pester in sega od gozdov in pašnikov prek gorskih poti in slapov do utrdb in samostanov. Podrast je gosta, drevesa se zibljejo v vetru in okoli se podijo krdela zveri.
Ampak to ni dovolj za kakovostno igro. Spočetka še gre, ampak kmalu uvidiš pravo lice. Ustroj je enostav­no orenk slabši od prehodnikov. Glavne zamere so premočrtnost, švoh naloge, ponavljajoče se igranje, prevelika lahkotnost in neosmisljenost sestavnih delov. Ter popoln ništrc novitet, recimo ugank! Sama dežela se mi takisto ni kaj prida dopadla. Ni spektakularnih prizorov, votline so imele vse istega arhitekta in zaselki ne delujejo verno. So nepodrobno in umetno zgrajeni, njihovi prebivalci pa so dosti manj živ­ljenjski kot prej in se niti ne zganejo, če mednje zva­bimo kako zverino. Osrednjega mesta, kjer bi se počutili domače, si odpočili od besnega mahanja ter se šli malo priljudnega socializiranja, pa sploh ni.

Življenjski ritem Myrtančanov je slabo razvit. Nekaj sicer spijo, ampak nimaš takega občutka naravnosti kot v prejšnjih delih. Tudi zato, ker jih ne moreš razjeziti s tatinstvom ali izvlečenim orožjem, ker ti ne priskočijo na pomoč v nevarnosti, ker je veliko statistov in ker je igranja v naseljih res malo. Škoda.