IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Starcraft II: Wings of Liberty

Sweet Home Hyperion
To večji del igre počne s svoje domače vesoljske križarke, Hyperiona. Ladja je razdeljena na štiri prizorišča: most, orožarno, laboratorij in kantino. V njej sta hologram polnage plešoče vilinke (brez heca, naravnost iz World of Warcrafta!) in Jimov džuboks, ki svira priredbe ameriških kmečkih in rokerskih komadov, kot je Sweet Home Alabama. Ker so tr00 retro, leta 2500 še vedno poslušajo iste reči. Hyperion ni mimogredna zadeva, marveč eden pomembnejših delov špila. 
Ravno to te na začetku najbolj prijetno preseneti. Čeprav je Starcraft 2 v jedru klasična realnočasovna strategija, razdeljena na posamezne misije, so jo Blizzardovci nadgradili. Kje? Med bitkami. Naša križarka je živo okolje z mnogimi člani posadke. Prisotni so ključni liki, kot sta kapitan Matt Horner in škratji mehanik Swann, ter kopica postranskih. Slednji radi navržejo kako opazko, če jih požokaš z mišjo, medtem ko glavni liki sprožajo pogovorne animacije. Dialogi žal niso interaktivni. Na dogodke so vezani tudi predmeti v prizorih in mnogotere detajle v pripovedi na ta način raziščeš sam. V orožarni moreš klikniti na nekatere kose opreme in izvedeti njihovo zgodovino, dočim v kantini poslušaš uradne imperialne novice, ki so seveda naklonjene Mengsku. Pristop je glede na zakoličene predstavitve v drugih RTSjih zanimivo svež in posrečen, omogoči globlji potop v zgodbo in ustvari res dobro vzdušje.

Edini resnejši taktični dejavnik izven kombinacije vojaštva je višina terena. Tanki z vzpetine streljajo dlje, zlasti pa pečine pomenijo prepreke, ki jih lahko prečijo le malokatere enote. Te so zaradi tega toliko pomembnejše.
 
Predvsem pa je način Blizzardovcem omogočil, da v igro vnesejo obilico svojega prislovičnega humorja, ki smo ga od njih tako vajeni. Prizor, ko se v orožarni stepeta hodeči nagazni mini, te pošlje krohotajočega s stola po tleh. Starcraft je s svojim stilom stripa Heavy Metal že v prvem delu parodiral vesoljske opere, v dvojki pa je ta pridih še bolj prisoten. Sožitje med hladno kovino, mišičnjakarskimi mamojebci in trofejami zergovskih lobanj na steni ni bilo še nikoli tako popolno. 
Drugi element Hyperiona je igralne narave. Z izpolnjevanjem nalog v misijah dobivamo denarce in redke alienske artefakte, iz katerih potegnemo raziskovalne točke. Tako z denarjem kot raziskovanjem potem na razne načine nadgrajujemo stavbe in enote, ki so nam na razpolago med bojem. Nadgradnje segajo od enostavnih, kot sta povečana oklep in moč, do samodejne regeneracije vozil in eksotičnih naprav. Denimo mind controllerja, s katerim prevzamemo nadzor nad zergovskimi zverinicami in si 'udomačimo' ultraliska. Le s čim ga futrat, hm hm.
Ko okrepitev v orožarni ali laboratoriju kupimo, je bonus prisoten ves preostanek eno-igralske kampanje. Prilesti do konca raziskovalnega drevesa skozi puščavništvo ni težko, če le ne zanemarjamo preveč drugotnih ciljev v misijah, v katerih praviloma leži največja zaloga točk. Denar je druga zgodba in igralec se je primoran odločati med različnimi priboljški, čeprav je moč kljub vsemu pokupiti velik del tistih res pomembnih. Obstaja pa še ena možnost za nadgradnje: plačanci. Tudi te najamemo na Hyperionu in so po investiciji z nami ves preostanek kampanje. Gre za posebno krepke inačice navadnih enot, ki jih prikličemo iz ločene bajte. So na moč uporabne, če imamo dovolj načinov, da jih obdržimo pri življenju.

Cena igre je z okoli 55 evri malo višja, kot smo je na PCju vajeni. Toda količine vsebine ji ne morem očitati. Čeprav odštejem multiplayer, je moč kampanjo z drugačnimi raziskovalnimi odločitvami mirne duše odigrati večkrat.


Kam bi leteli?
Zgornji zaključki veljajo ob predpostavki, da se lotimo vsake ponujene naloge. Lahko namreč izbiramo med več njimi, kar ni dosti drugače kot v Dawn of War 2, le da nam tu ne izpuhtijo, če se predolgo obiramo. Če gremo samo po rdeči niti, je moč igro končati s slabimi dvajsetimi od skupno 29 bitk, ki z izjemo štirih vse sledijo Raynorjevim Terranom. Nič bati, v večigralstvu in na posamičnih kartah proti računalniku so na voljo vse tri rase. Ob tem poudarjam, da je v enem preigravanju dosegljivih samo 26 bojev, ker so vmes tri izbire med dvema. A vsekakor si želite odigrati vse. Najprej zaradi tega, ker izpolnjene misije odklepajo nove enote in manko nekaterih zna boleti. Drugič zato, ker se skoznje razvijajo drugotni poganjki zgodbe. In tretjič zato, ker jih je igrati res užitek.
Starcraft je zaradi norih Korejcev prelomen, kar se tiče ešporta. Toda navaden igralec si ga je bolj zapomnil po tem, da je postavil mejnike v dinamiki misij. Mojstrsko dozirana pripoved s preobrati in z raznolikimi cilji je postavila smernice, ki so dizajnerjem osnova še danes. Frpjaši so prvič v življenju jokali, ko je Sephiroth štihnil Aerith (OMG SPOILER), strategi pa, ko je Mengsk izdal Raynorjevo simpatijo Kerrigan in so jo obdelali Zergi. Starcraftu 2 uspe, kar se poteka misij tiče, vse skupaj spraviti še stopničko više. Z njim se lahko v tem elementu meri samo Halo Wars.

Večigralski boji so že na samem štartu prava poslastica. Odjadrajte na YouTube denimo na kanal HuskyStarcraft ali HDStarcraft. Pozor: zasvojljivo!

Pozabite na duhamorno gradnjo baz, da nato v miru napravite ogromno čorbo enot, s katero preplavite sovraga na drugem koncu, ki pohlevno čaka in sem pa tja pošlje kako streljajoče darilo naproti. V Starcraftu 2 gredo stvari na nož in čeprav ima le peščica nalog vidno časovno postavko, so skorajda vse na nek način omejene. Če ne s časom, pa s surovinami. Na primer spremljanje konvoja z begunci, ki odrine vsakih nekaj minut. Ali prestrezanje hitrih vlakov, ki jih je treba uničiti, pri čemer ne smemo zgrešiti več kot dveh. Zategnjenost je lahko zelo očitna, na primer v bitki, kjer moramo fentati bazo Protossov na drugi strani karte, toda planet z naše strani nezadržno požira zid ognja, zato se je treba nenehno prestavljati. Ali ko je treba prazniti izvire redkega plina, pri čemer jih sovražnik medtem nepovratno maši. Drugod je tempo bolj subtilen, recimo ko gremo požgat za vso karto okuženih hišk, pri čemer to lahko počnemo le podnevi, ker se ponoči odurno namnožijo okuženi marinci in nas napadajo. Če zadače ne opravimo v nekaj dnevno-nočnih ciklih, nas slejkoprej preplavijo, saj se njihovo število s časom veča. Nak, Starcraft 2 ni igra za tiste, ki radi čepijo v svojem kotu, se trikrat zabarikadirajo in šele nato pošljejo ven kak tank. Tule adrenalin pumpa, miška trpi, zapestje boli. Ti pa nimaš časa boleti zapestja nazaj, ker avaš avtorjem.
No, kljub temu je to naslov tudi za zapečkarje. Tempo je namreč tako prefinjen in težavnost tako vešče dodelana, da začetniki ne bodo imeli večjih problemov in jih bo hitro pocuzalo v dogajanje. Igra pozna štiri težavnostne stopnje, pri čemer znalci vsekakor začnite na hard, medtem ko bo brutal izziv za vsakogar. Računalniški nasprotniki so neizprosni, pritisk neusmiljen. Nevihtneži si ob tem niso mogli kaj, da ne bi naravnost iz WoWa pobrali dosežkov in mnogi se bodo vračali v že opravljene misije, da jih z boljšim časom ali izkupičkom drugotnih ciljev opravijo še bolje. Naši achievementi so po klasični xboxenski socialni logiki vidni vsem in se nam ob izpolnitvi s strani prijateljev prav domišljavo nalimajo na ekran, da smo ja lahko zavistni.

Pogovori in dogajanje na ladji so odlično izrisani z grafičnim srčkom, seveda pa ne umanjkajo slovite visokokvalitetne animacije. Plešoči vilinki zgoraj levo se žal ne da približati, lahko pa od blizu uzremo reklamo za ipistol.

Starcraft II: Wings of Liberty
založnik: Blizzard / Activision Blizzard
objavljeno: Joker 205
avgust 2010

89
odlične misije v kampanji
noro vzdušje
splošna zloščenost in prijaznost vsakomur
uravnoteženo, raznoliko in globoko večigralstvo
dobra pamet računala v skirmishu
kampanja brez igranja z Zergi
mehanika iz leta 1998
brez podpore lokalni mreži
okvirčki:

Navzkriž strani