IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Ghost Pirates of Vooju Island
Ghost Pirates of Vooju Island

Navi se prepusti zunajtelesni izkušnji. Najbrž je pretiravala z rumom.

Autumn Moon nam še vedno dolgujejo nadaljevanje slastne A Vampyre Story (J185, 83). V delu je že kar nekaj časa, a jih to ni ustavilo, da ne bi vmes obelodanili ločenega špila. Tudi Ghost Pirates zajemajo iz brodeta pustolovske folklore, le da gusarstva ne zamenjajo s svežo tematiko. Ob lanskem stampedu Opičjega otoka se to sicer zdi kot oddaljen odmev, a nič zato. Humorni piratje so vedno dobrodošli, sploh če se jih lotijo strokovnjaki kova Billa Tillerja. Poleg tega igra ne prodaja le imidža, temveč ga nadgradi z zanimivim in redko posnemanim elementom. Specialnost serije Maniac Mansion, posebej dvojke Day of the Tentacle, je bilo sočasno igranje z več liki. Multijunačje je presajeno v Ghost Pirates, kjer usode treh hlamudračarjev združijo težke karibske spletke.

Velik del se odvija v temačnih čumnatah, nekaj prizorišč pa je bolj odprtih.

Protagonisti so si različni in se dopolnjujejo. Kuhar Blue Belly ima širok vamp in še širše srce. Na strateških delih telesa je široka tudi Jane Starling, ki je drugače ostra piratesa. Tretji je Papa Doc, namrgodeni svečenik vuduja, ki mu je žena za hrbtom skuhala lepo godljo. S črno magijo je duše naše trojice ločila od teles, tako da sprva kolovratijo okrog v nesnovni formi. Tako so za večino bitij nevidni, brez težav drsijo skozi zaprta vrata in podobno. Komunikacija z živim svetom je otežkočena, mogoča pa je poltergajstovska manipulacija predmetov.
Zaradi tega igranje niti ni zelo drugačno od običajnega v avanturah. Tako kot vampirka Mona si liki reči zapomnijo in inventar polnijo z idejami. Prijem je tu izboljšan in ne deluje kot nepotrebna kaprica. Kul je, da lahko ključnosti preizkušaš brez tacanja sem in tja, sploh ker ni teka ali hitrega drsenja. Namigov je dovolj in uganke niso na težki strani spektra, vendar je škoda, da je za vsako predvidena le ena rešitev. Za čiščenje ogledala ni dovolj le cunja, ampak moraš skuhati milo. Slabše jo odnese tudi nekaj čudaških nalog z izbiranjem slikovnih simbolov, ko križaš meče in tolmačiš golčanje mrtveca. Vidni so nastavki akcijskih sekvenc, a igralec le napelje niti, nakar se vse odvije samodejno.
Osemurni izlet je razdeljen na tri dejanja, kjer mora vsak od trojice postoriti zapovedane reči. V prvem delu Papa Doc recimo vlamlja v tempelj. Glavna težava je črta iz soli, ki odbija duhove. Ker lebdenje ni na spisku sposobnosti, prav tako ne hoja po vodi, so rešitve zagat precej zemeljske. To spozna tudi Modri vamp, ki mora scimprati pravi parni stroj, da reši trupla. Sočasno se Jane bode z ugrabljanjem ladje in onesposabljanjem stražarjev.

Blue Belly se na otoku nadiha svežega zraka in nagleda svedrastih oblakov. Kasneje je mogoče preklapljati med duhovno in telesno obliko, a prave svobode pri tem ni.

Gumb za preklapljanje med liki čepi v inventarju. Ko kateri od njih zaključi vse potrebno, se štorija osredotoči na preostala. Njihove niti so ločene in neodvisne, tako da posamezna dejanja nimajo pravega vpliva na druge. Prepletenega občutka iz Dneva lovke tukaj ni, saj manjkajo napredne časovne zanke in izmenjava predmetov. Družba pa ima vseeno pomen, saj si člani pomagajo pri identifikaciji nabranega. Kuhar prepoznava jedila, dočim se vrač spozna na vudujske čačke in napoje. Ker imajo tudi skupno zavest, lahko eden nad drugim celo prevzemajo nadzor. Gibčna Jane tako skoči v telo Papa Doca ter mu z gimnastiko pomaga iz kehe, slednji pa Bellyju zaupa urok za lebdenje. Posledica tega je obilica medsebojnega zbadanja in zabavnih pripomb, kar nekoliko skazijo nenaravni glasovni igralci.

Grafično je špil na ravni Vampyrske zgodbe. Liki so tridimenzionalni, ozadja pa ploska. Ločljivost je zaklenjena na 1024 x 768 in vklop širokozaslonskega načina ni zanesljiv. Špil tako izgleda precej razmazano in Jane še bolj joškoritna kot sicer.

A kakor je vse zelo nalik Monkey Islandu z do dlake podobno opičjo glasbo, igri do vseeno zmanjka do prave veličine. Že pri Vampirski zgodbi smo vili roke nad površnostjo, ki je rodila nekaj neopravičljivih hroščev. Hujšega mrčesa tu sicer nisem našla, vendar se v ozadju ipak čuti nedodelanost. Zasnova je megalomanska in je razvlečena pretenko. Luknje so za silo sicer pokrpali, toda končni vtis globinsko ni zadovoljiv. Zgodba se trudi z mogočnim zapletanjem in bombardira s čisto vsem, kar je snovalcem padlo na pamet med konceptnim sestankom. Tako imamo morske deklice, veleribo, zombije, azteške spake, kapricaste bogove, prešuštvovanje, prebujanje pozabljenega zla, kup prekletstev in še kaj. Iz domislic bi lahko naredili tri zgodbovno zaokrožene igre, vse hkrati pa bolj davijo kot kratkočasijo. Posledice takega prerivanja so tudi bliskoviti, nenadejani prehodi med posameznimi tokovi povesti. Vmesni filmčki so med igranje vtaknjeni nespretno in znajo biti predolgi. Po desetminutnih limonadah za nameček škreblja hrošč, ki povzroča izginjanje podnapisov. Sledenje niti je zaradi vsega tega otežkočeno, kar se proti koncu vse bolj stopnjuje. Zaključek je tako antiklimaktičen, da se zdi kot slaba šala in ne veš, kaj bi si ob njem mislil. 
Uvod in iztek sta švoh in v ostrem kontrastu s kar okusno sredico. Glede na slednjo je opaziti, da so bili zraven ljudje s srcem in izkušnjami. Žal pa se vidi tudi, da so to počeli z levo roko, medtem ko so desno namakali v draksilvansko kupico krvi. Naj jo postrežejo čimprej.

Aktivnih točk mrgoli, zato je razkrivanje s tabulatorko nujno. Čeprav jih je dosti ključnih za napredovanje, inventar ni nikdar prepoln. Pri dejanjih se prikaže izbirni kovanec v obliki lobanje, kjer so na voljo pogled, pošlat in pogovor.

Ghost Pirates of Vooju Island
založnik: Autumn Moon / Dtp
objavljeno: Joker 201
april 2010

72
privlačno jedro
obilica za­bav­nih komentarjev
igranje z več liki
nap­red­­ne zamisli niso dovolj razvite
z lopato nametani elementi
šibka uvod in zaključek
grafična inferiornost