IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Splinter Cell: Conviction
Splinter Cell: Conviction

Sneti sleče črni kavčuk in odloži zadnjo trsko usmiljenja. Nato v predalu pusti še samokontrolo, potrpežljivost in sive celice.

Sam? Saaaaam! Sam Fisher, kam si se izgubil? Resda si bil kot pripadnik tajne ameriške protiteroristične skupine Third Echelon od nekdaj odločen, neusmiljen komandos. Nihče ti ni ušel, ko si se mu približal. A hkrati si bil skrivnostno eleganten, saj do slave nisi prišel s trosenjem svinca, marveč s plazenjem po sencah in mačje tihim odstranjevanjem sovražnikov. Prav tako si imel na sporedu dviganje capinov v zrak, ko si jih začopatil med oprijemanjem cevi na stropu, strele iz pištol z dušilnikom, klavstva z nožem, s katerim si lahko prerezal zaveso, in podobno. Pomagal si si s slavnim nočnogledom z več vizirji, s katerim si zaznaval toploto in videl v temi, odklepal si ključavnice, trupla pa si nosil v temne kote, da živi niso sprožili preplaha. Uporabljal si tudi že kar znanstvenofantastične onegajčke, na primer EMP-granate, s katerimi si uničil elektronsko opremo. V neposreden obračun si se zapletel redkokdaj in še tedaj si pogosto bodisi umrl, bodisi so alarmi naznanili konec žura. Takega smo te poznali v štirih igrah - Splinter Cell, Pandora Tomorrow, Chaos Theory in Double Agent, ki so izšle med 2002 in 2006 ter pokasirale zelo visoke ocene. Celo pet jih je bilo, če upoštevam odvrtek Essentials za PSP. 
Zdaj pa je pred mano drug Samo Ribič. Bradat, brez zase tipične gladko črne obleke, ihtav kot razdražen bik in pripravljen storiti vse, da se maščuje morilcem svoje hčere. Čeprav je za to zaveso seveda marsikaj clancyjevskega, med drugim zgodbovna zarota, ki sega do washingtonskih vrhov in jo je kljub nekaj nič­jasno-trenutkom fino spremljati. Tako kot razvoj tebe kot lika, saj si še verjetnejši in bolj plastičen kot prej. Skratka, tiho ali glasno, vseeno ti je, dokler odgovorni med trpljenjem izdajo sokrivce in nato plačajo z življenjem. Kaj pa ducati njihovih podložnikov, od varnostnikov do soldatov, ki varujejo zgradbe in ulice? Bog se jih usmili, ker ti se jih ne boš.
Ne rečem, osnova je znana. Še vedno te nadzorujem iz tretje osebe in še vedno si nagnjen k sencam, vsaj če igram na najvišji težavnostni stopnji od treh (realistic). Da si odet v plašč noči, veš po tem, da žive barve nadomesti črnobela slika. In še vedno je tu tipično splintercellovsko zadovoljstvo, ko se nekomu čepe prikradeš od zadaj in ga odstraniš v kratki, toda zadovoljujoče kruti animaciji uboja. Opcija je tudi, da barabina zgrabiš med plezanjem po zidu ali visenjem s cevi oziroma ga fentaš s skokom nanj, podobno kot Altaďr v Assassin’s Creedih. Ali pa uporabiš pištolo za luknje v glavo z razdalje in sekanje verig, s katerimi so na strope pritrjeni lestenci, kar truščema spešta ubož­č­ke pod njimi. Spočetka nimaš trejdmarkovskih na­oč­­­nikov z zelenimi lečami, ki jih dobiš šele nekako v zadnji tretjini igre. A ko jih, z njimi odstraniš temo in vidiš sovražnike skozi zidove. Tako še laže razbereš njihove vzorce gibanja, ko čepiš za kako steno ali mizo. S streli razbiješ še žarnice, da se morajo reveži potem zanašati na svoje baterijske svetilke, nakar se jih srednjeveško lotiš.

Splinter Cell: Conviction
založnik: Ubisoft Montreal / Ubisoft
objavljeno: Joker 202
maj 2010

73
tekoče prehajanje med prikritostjo in nažiga­njem
adrenalinska napetost in lepa izvedba
trilerska zgodba s spodobnim razvojem lika
simpatična postranska vsebina
pohabljena skrivalna plat brez novosti
lahka, kratka, ponavljajoča se
zaščita

 
 
 
sorodni članki