IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Prison Break: The Conspiracy
Prison Break: The Conspiracy

Odkar je bil Case v Fox Riverju, se prha brez mila in s hrbtom ob steni.

Odlična prva sezona gor ali dol, nanizanka Prison Break se je na malih zaslonih izpela precej, heh, kriminalno. Od špila si glede na pretekle poskuse digitalizacije televizijskih serij hiše Fox resda ni šlo obetati mojstrovine. Svojčas smo se igralci 24: The Game od razočaranja denimo skorajda pridružili teroristom. Žarek upanja pa je vendarle dopuščala novica, da je prvotni založnik Brash, ki je danes pokojni, kovanje licenčnice zaupal slovenskemu razvijalcu Zootfly. Kako so se torej odrezali naše gore listi?

Da tihotapski model ne pozna stanja preplaha, je do neke mere opravičljivo. Smešno bi izpadlo, če bi v kehi pazniki naenkrat prenehali z iskanjem ubežnika in šli na čik pavzo.

Če bi sklepal samo po tem, koliko bo­do od nekje osemurne izkušnje odnesli tisti ljubitelji serije, ki jih zanima surova igralna plat, bi bila lahko sodba nekoliko milejša. Tiholazenje, ki je naša poglavitna dejavnost v zaporu Fox River, izvajamo na stokrat zaužit način, ki pa je hkrati zimzelen in do neke mere kratkočasen. Skriti za zidovi, pulti, zabojniki in drugimi scenskimi gradniki najprej potrpežljivo ča­kamo, da pazniki, sojetniki in vz­dr­že­valci pogledajo v drugo smer ter na­daljujejo z obhodi. Nato jo za njihovimi hrbti podurhamo do prehoda v naslednjo sobano, pri čemer pazimo, da s sunkovitim gibanjem ne povzro­ča­mo hrupa. Vmes se ogibamo varnostnim kameram, ki jih lahko za­čas­no onesposobimo, če se prikrademo natančno podnje ... skrivamo se pod vozili in kukamo iz kovinskih oma­ric ... in iščemo zavetja za loputami zračnih kanalov. To spremlja enostavna mini igrica odvijanja vijakov, sorodna oni, s katero odklepamo vrata. Kasneje, ko kriminalni prebivalci Fox Riverja zanetijo bučno rabuko, nam ponagajajo ostrostrelci, med smukanjem po zastraženi zunanjosti jetniškega objekta pa nas dodatno obremenjujejo svetlobni snopi iz žarometov in varnostniki z daljnogledi. Med lokacijami v pržonu najdemo všečno oblikovano travnato dvorišče, osrednji prostor s celicami, kuhinjo, skladišča, ambulanto, kotlarno in podzemne sekcije. Da je premikanje po njih karseda neopazno, pa si često pomagamo s plezanjem po st­ropnih ceveh in požarnih lojtrah ter s stegovanjem po izboklih stenskih elementih.

Daj ga, na gobec! Z eno roko, z drugo, še enkrat z levico, z desnico, z roko ... Ne, raznolik tepež ni močna stran igre.

Še kar pestro igranje skrivalnic, torej? Mnjah, niti ne, saj se vzorec od pr­vega do zadnjega poglavja praktično ne spremeni in ne nadgradi. Venomer najprej prejmemo nalogo, ki se skoraj brez izjeme tiče prikritega potovanja do predmeta, očitno ozna­če­ne­ga na mini karti. Izjema je igranje na najvišji težav­nosti, kjer zemljevidka ni. Prebijemo se mimo paz­nikov s prevelikimi plašnicami in komajda omembe vrednimi preiskovalnimi rutinami, ki ob zaznanju naše malenkosti itak ne sprožijo metalgearskega sp­loš­­ne­ga preplaha, pač pa nam naložijo, da vajo ponavljamo od zadnje nadzorne točke. Prakso nato v tem stilu drgnemo vse do devetega poglavja. Da se Cons­pi­racy rutino trudi prekinjati z občasnimi pretepaškimi vložki in osnovnimi QTE-dogodki, je pohvalno. Manj pa veseli to, da sta obe pritiklini komajda razviti. Sp­loh mlatenje bi lahko od nas zahtevalo kaj več od dveh zamahov in blokiranja. Zaradi plitkosti sam sebi namen izpade tudi ločen tepežkalni modus za dva nabijača za enim računalnikom.

Dramski nastop likov je na nivoju Wentworth Millerjevega, ki v niziki igra Michaela. Ne ravno bleščeč, torej. Lično grafično srčiko bo Zootfly nemara bolje izkoristil kje drugje.

Nas naslov preseneti s konkretno štorijalno razširitvijo vesolja zaporniške drame? Žal ne. V Fox River prispemo pod krinko jetnika oziroma agenta Toma Paxtona, ki ga v TV-seriji ni, da bi raziskali, kaj ima za bregom genialni Michael Scofield, glavni protagonist nadaljevanke. Pri tem pa ne izvemo za noben ključen pripetljaj, ki ga ni obelodanila že prva sezona nizike. Ki je edina, s katero se igra bavi. Podobno nepoglobljena so bežna srečanja s 3D-modeli likov z malih ekranov, ki so svojim človeškim ustreznikom še kar podobni (odštevši seveda tiste igralce, ki prenosa svojih obličij očitno niso dovolili), vendar so za današnje standarde leseni in neživljenjski. Intenzivna brata Michael in Lincoln, mafiozni Abruzzi, psihopatski T-Bone, dohtarca Tancredi, temnopolti C-Note, kapetan Bellick, Sucre in izbrani ostali nastopajoči nas, če sploh, običajno nagovorijo le z namenom, da bi nas fizično nadlegovali ali nas poslali na novo poštarsko misijo. Se moremo veseliti vsaj še nikoli videnih filmskih odlomkov, zakulisnih dokumentarcev in podobnih priboljškov? Nak, saj nas špil po tej plati pusti suhih ust. Sedenja v kehi vreden minus!
Kdo natanko je odgovoren za to, da je Zarota po igralni plati po svoje tekoča in v splošnem neproblematična, kot celota pa površinska in komajda zadostna tiholazščina z akcijskimi vložki, ki je povrhu nezanimiva po licenčni plati, je vprašanje, ki bi zahtevalo dalj­šo analizo. Še najmanj gre najbrž kriviti ljudi iz Zoot­flya, ki so se med kovanjem spopadali s vsakovrstnimi tehničnimi in organizacijskimi tegobami. A kaj ho­čemo. Dober odvetnik marsikoga reši kazni, igralci pa smo neizprosni sodniki.

Vlamljanje je preprosto, QTEji pa le malo manj. Zlasti zato, ker se ukazi na zaslonu menjujejo nekam nerodno, iznenada.

Prison Break: The Conspiracy
založnik: Zootfly / Deep Silver
objavljeno: Joker 201
april 2010

55
spodobna replika zapora iz nadaljevanke
v osnovi zadostno ig­ra­nje skrivalnic
slovenski avtorji
po­navljajoča se narava tiholazniškega modela
splošna plitkost mehanik
slab izkoristek licence
nezanimiva zgodba