IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Metro 2033
Metro 2033

Aggressor bi se peljal s podzemnim vlakom, pa ga hočejo vsi na njem pojesti.

Nekaj privlačnega je v rjavo-sivih gmotah brutalno porušenega betona in opek, ki so bile nekoč zelo luštne cerkve, vrtci ter knjižnice. Lazenje po ostankih človeške civilizacije je zato v zadnjem času spet popularno. Fallout 3 nam je serviral čistokrvno frpjko, S.T.A.L.K.E.R. svobodnjaš­ko streljanko, Metro 2033 pa ponudbo zaokroži s staro­šolsko pripovedno gnano strelsko akcijo iz prve ose­­be, ki bi jo najlaže postavil ob bok Half-Lifu. Naš poba, dvajsetletni Artjom, je namreč podobno redkobesedne sorte kot Gordon Freeman, saj med igro ne črhne nobene. Govoriti ga oziroma se slišimo le med nalagalnimi zasloni.

Tale tolovaj nima maske, ker sem mu jo odpihnil. Tudi to lahko storimo, ponavadi že s prvim headshotom, le da tudi brez nje nasprotniki še kar težijo. Nemara so vsi prvaki v držanju sape?

Artjom sodi med nekdanje prebivalce Moskve, ki so kasirali uvod v globalno jedrsko vojno. Pred opus­to­še­njem so se bili primorani zateči v tunele mestne podzemne železnice, kjer so si ustvarili zasilno bivališče. Zdaj se piše leto 2033, slabi dve desetletji po tragediji. Sprva zasilno zavetje je preraslo v stalno nas­­tanitev, kajti na površju še vedno divja jedrska zima, v kateri ne moreš sejati koruze in krompirja. Jasno ne­bo in zelene poljane živijo le še v spominih tistih, ki so doživeli eksodus v podzemlje, in v slikah ter razglednicah, ob katerih ljudje nabirajo pogum za prebijanje iz dneva v dan. V slehernem tli upanje, da se bodo lahko nekoč pobrali iz rovov, kjer so se bili prisiljeni 'zarediti kot podgane'.
Naš junak nima svetlega pogleda skozi okno in ne dvorišča pred bajto. Ko stopi skozi vrata sobe, se znajde v tesnih, zatohlih hodnikih ene od železniških postaj, v katerih si je človeštvo uredilo utrjene postojanke. Tam, v oranžni svetlobi luči in petrolejk, ob zgodbah o starih časih, je preživel vso mladost. Izven meja utrdbe ni smel, saj predorom vladajo banditi in krdela mutantov, katerih rjovenje lahko slišiš, če nasloniš uho na kovinske cevi. A bazo začne napadati nova vrsta sovražnika, proti kateremu ljudje ne najdejo odgovora, in število za boj sposobnih se hitro krči. Naposled mora Artjom z doma narejeno brzostrelko na rami in gasmasko na goflji skozi vrata, da bi na drugem koncu (pod)mesta našel pomoč.

Občasno nas kateri od pošatkov zagrabi in pritisne k tlom. Tedaj je treba hitroprstno stiskati knof, da iz njega z nožem napravimo mesni narezek. K sreči je to edini QTE v igri.

Odprava ga kmalu potegne v surov vrtinec borbe z zvermi, kriminalci in odpadniškimi frakcijami. Metro 2033 je namreč streljanka, kot se spodobi, saj v njej ročno prepolovimo število še tiste populacije, kar je je po atomski katastrofi ostalo. V človeški ali nečloveški obliki. Toda igra najbolj navduši drugje: pri vzdušju, za kar je zaslužen splet izjemnega videza in veščih pre­skokov v skrbno tempiranem poteku. Dogajanje nenehno menjava med svobodnim zretjem žalostnih ostankov civilizacije in srditimi skriptanimi bojnimi sekvencami, kjer se trušč nažiganja strojnic bije s kr­voločnim renčanjem naskakujočih valov mutantov. Zdaj se sprehajamo po enem od številnih otokov civilizacije v podzemnem sistemu, kjer nam lokalni ot­ro­čaj pripoveduje, kako mu je oče iz ostankov kalaš­ni­kovke napravil avtomobil. Pet minut zatem pa sredi drvečega železniškega vagona že držimo gnusobi gobec narazen, da nam ne zasadi čekanov v vrat. Kombinacija skriptanih dogodkov in postranskega dogajanja, v katerem se skriva dosti pripovednih bonbonč­kov, deluje kot namazana. Posebej zato, ker predahi med akcijo niso polnilo, ampak se odlično vklapljajo v splošno atmosfero. Redkokje boste našli streljanko, kjer bo tolikšen delež stopenj namenjen samo kolovratenju, gledanju in poslušanju, pa čeprav ne gre za peskovniški tip igre, kakršna je S.T.A.L.K.E.R., marveč za linearno rešetalko.

O ja, tudi Metro pozna anomalije in S.T.A.L.K.E.R.jeva zapuščina je vidna na več mestih. Na srečo se vzdušje od Zalezovalca še vedno dovolj razlikuje. Pokloni pa so vedno dobrodošli.

Pristop nam dodobra približa vsebino, ki je prirejena iz romana ruskega avtorja Dimitrija Gluhovskega. Razpad družbe je rodil osamljene enklave, ki se borijo za preživetje. V vzponu so raznovrstne ekstremistične skupine in na neki točki pademo v boj med komunisti in nacisti. “Pripovedovali so mi, da so se tile pred veliko leti že mlatili. Takrat so nacisti izgubili.” Stari denar tu nima vrednosti in najpomembnejša valuta je st­re­livo iz predvojnega časa, ki je kvalitetnejše ter moč­nejše od napravljenega. S temi naboji lahko Artjom kupuje novo orožje in opremo, v sili pa ga more uporabiti v boju. Občutek, ko v sovraga streljaš dragoceni denar, je neopisljiv. Je pa treba poudariti, da štorijalnega presežka v Metru 2033 ne gre iskati, saj je še vedno v prvi vrsti streljanka, ki se bolj zanaša na hipne vtise kot na filozofsko razglabljanje. Edina resna moralna dilema se pojavi šele na koncu. Liki, ki nas sp­remljajo, so všečni, niso črno-beli in najbolj si že­lim, da bi jim dodelili malo več časa, saj prehitro krepnejo ali uidejo. Ali pa je to enostavno duh časa, kjer je življenje poceni?

Metro 2033
založnik: 4A Games / THQ
objavljeno: Joker 201
april 2010

83
fe­nomenalno vzdušje
res dober tem­po
všečen dizajn sto­penj
hud videz in zvok
nekaj izvirnih prijemov
umetna pa­met ni za prehvalit
ma­lo opreme
ni več­ig­ralst­va
kupček nerodnosti