IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Star Wars: The Force Unleashed
Star Wars: The Force Unleashed

Darth Case dela poredne reči širom galaksije.

(Opis za xbox 360 in PS3: Joker 183, 78)
A long time ago, on a gaming platform far, far away … je bil The Force Unleashed. Ena boljših vojnozvezdnih licenčnic zadnjih let, za katero se Lucasovim kovačem poskočnih bitov ni zdelo vredno, da bi jo na abakih izdali istočasno kot na sobnih mašinicah. Pa čeprav je šlo in gre še vedno za kul akcijado, ki bo računalničarjem pogrela spomine na igre iz davne vojnozvezdne serije Jedi Knight, sploh na kasnejša Jedi Outcast in Jedi Academy. No, vsaj na opcijske tretjeosebne segmente iz njiju, kjer smo kot Kyle Katarn naokoli letali z brhkim žarkomečem in v imenu Sile giljotinirali trume vse hudo slutečih podložnikov temne strani Sile.

Pozna se, da je nadzor v TFU prirejen nabijanju s ploščkom. Ampak raba tipkovnice in miške ni mučna, saj špil od nas v nobenem primeru ne terja pretirane natančnosti.


Podobna naloga nam je zaupana v TFU, le da tu igra­mo za drugi tabor. Postavljeni smo za ramena sithovs­kega vajenca Starkillerja, ki ga v filmskem vakuumu med Epizodama 3 in 4 pod pazduho vzame zadihani Darth Vader, da bi ga izklesal v idealno orožje za dolgo načrtovano ašašinacijo imperatorja Palpatina. Presunljivih preobratov v fabuli, ki jo je uradno požegnal Lucas, ne manjka, občasno srečamo katerega od likov, ki so zasloveli v filmih, ob zaključku pa postanemo bogatejši za občutek, da smo bili priča temačni futuristični pravljici, ki po surovi pripovedni plati ni dosti slabša od filmov moderne trilogije. Ali je to res dobro ali ne, ve vsak zase. Ne glede na to, da kup nadmočnih vmesnih sekvenc oriše nekoliko manj zlob­nega in neizprosnega temnojedijskega junaka, kot so nam avtorji obljubljali ob najavi špila ter v londonski debati (glej Joker 169).

Fizikalno afnanje je zabavno, dasiravno velja okolico poprej očistiti sovragov. Sicer se kaj hitro zgodi, da se prebudimo ob zadnji nadzorni točki.

Toda eno je štorija, drugo so dejanja na terenu. In tu Starkiller blesti kot malokateri vojnozvedni protagonist pred njim. Za to se ima zahvaliti tako dobri grafični srčiki kot napenjanju fizikalnih mišic pogonov Havok in Digital Molecule Matter. Oboje učeno označuje programske rutine, ki botrujejo destrukciji nezaslišanih razsežnosti na doma­čem planetu wookiejev (uvodno stopnjo namreč zaigramo kot uničevalsko razpoloženi astmatik Darth!), v tovarni TIE-lovcev, na odročnem počivališču robotov, na zaraščenem planetu Felucia in drugih lokacijah, ki se napajajo iz kino serije. Antiheroj je pod našim nadzorom smrtonosen strup za živo in ne­­živo stvarstvo, saj je oborožen s svetlobnim falusom, ki dopušča več kot zadostne možnosti kombiniranja in veriženja udarcev, sproti naraščajočo zalogo Silinih moči (potisk, odbijalni sunek, zgrabitev, spuš­ča­nje strel, električni ščit, lučanje žaromeča) ter kupč­kom telovadnih sposobnosti, kot so skok, blokiranje, hitro približevanje tarčam. Železna vrata se pred Starkillerjem razletavajo, podporni elementi se rušijo, zabojniki, ogromni mehanski deli in druga kovinska šara frčijo na vse konce in kraje. Pri tem ga nasrkata tako uporniška kot imperijska soldateska, katere pripadniki pod vplivom tvojih udarov Sile jako radi od­letijo po zraku. Med lebdenjem proti bližnji steni nato spuščajo strašne krike in se zapretiravano, a nekako realistično oprijemajo drug drugega ter okoliških artefaktov, da bi se ognili neubežljivi usodi. Spočetka se ti jurišniki še utegnejo zoperstavljati, ko pa Starkiller z vlaganjem prisluženih veščinskih krogel do vrhunca nabilda Silne in telesne moči ... Jejhata. 

Manko finesnega ubadanja z grafičnimi nastavitvami gor ali dol, v višjih loč­­ljivostih je Force zavoljo všečnega dizajna na trenutke prav deviško lep.

A čeprav TFU na splošno poudarja dokaj enostaven, bučen, malodane superherojski pristop k akciji, to uravnoveša z nekaterimi dinamičnimi, pisanimi obi­čajnimi nasprotniki, pol- in velešefi. Tako se snidemo z jedijskimi mojstri, dlakavimi monstrumi, ogromnimi električnimi konstrukti, vsakovrstnimi roboteji in manjšimi samohodkami. Taki capini nas znajo ne le kombinirano napadati iz neposredne bližine ali ostrostrelske daljave, temveč so pogosto odporni na zamahe s svetlečo palico ali določene Siline talente, denimo elektriko. To pomeni, da moramo najprej pogruntati, na kaj so občutljivi. Ne, manko ustrezne težavnosti, odštevši začetniško stopnjo, res ni nekaj, s čimer bi šlo špil primerjati z običajnimi pasuljsko lahkimi licenčnimi apni. Povrhu se The Force Unleashed trudi s prekinjanjem sekljaško-silnega vzorca, zato v eksplozivno zmes občasno zamesi sekvence QTE (pritiskanje gumbov v skladu z navodili na zaslonu), osnovno ploš­ča­darstvo in peščico fizikalno-miselnih ugank. Slednje niso ravno dohtarske, so pa vseeno kul popestritev. 

Za to, da Starkiller ne bi z brezmejnim sadizmom uporabljal svojih temnostranskih talentov, skrbi kopneča energija, ki se samodejno obnav­­l­ja. Z bildanjem lika vplivamo na zajetnost zaloge in hitrost re­­ge­ne­racije, kakor tudi na maksimalno količino zdravja ter druge statistike.

Kaj bi sploh želeli več? V bistvu kar nekaj reči. Recimo kamero, ki bi bolj pametno sledila hitremu vsestranskemu šviganju herojčka. Bolj zanesljivo zaklepanje tarč, saj to občasno odpove poslušnost, kar je bil problem že na konzoli. Starkillerja, ki pri izvajanju določenih karafek, denimo blokiranju, ne bi deloval tako lesen kot Jabba na sekretu, zlasti v primerjavi z junaki nekaterih drugih sodobnih tretjeosebnih akcijad, ki se izmikajo po zaslugi desne gobice na joypadu. Šefe, ki jih ne bi bilo moč pretentati s poceni fintami v stilu napadanja iz kotičkov, ki so zanje nedosegljivi. Igranje pri več kot 30 sličicah na sekundo, saj pecejev hardver to omogoča. Možnost izbiranja ne le med ločljivostmi, ampak tudi med naprednimi grafičnimi postavkami. Večigralstvo. Predvsem pa borilni sistem, ki bi bil pod vsem (čutno sicer zelo zadovoljujočim!) loščem dodelan in globok vsaj približno kot tisti iz sorodnih drkaliških akcijskih velikanov, kot so Ninja Gaiden, God of War in Devil May Cry. Tako visoko Unleashed seže le izjemoma. 

Glede na uspešnost prvega dela sekvel ni bil pod vprašajem. Tekom decembrske podelitve nagrad Spike Videogame Awards ga je svečano najavil vseprisotni Samuel L. Jackson. V njem bomo znova Starkiller, štorija pa kani biti direktno nadaljevanje one iz izvirnika.

Res je, da je nerganje po eni strani pretirano, saj je pred izidom malokdo verjel, da se bo iz TFU izcimilo karkoli več od zadostne licenčnice. A ker se je, je zdaj tolikanj bolj škoda, da se avtorji za vnovično izdajo niso bolj potrudili. Dodali bi lahko zajemalko lošča, odpravili nevšečnosti konzolne inačice in nam na abakih servirali zares vrhunsko SW-akcijado. K sreči so bili vsaj toliko uvidevni, da so v različico za PC (in novodobne konzole, kjer se reč imenuje TFU: Ultimate Sith Edition) zadegali golido avatarskih kožic in vse tri dodatne stranske misije, ki si jih na drkalicah v navadni izdaji moral dokupiti s spleta. Dve, ki sta na PS3 in X360 že izšli (jedijski tempelj, Tatooine), ter eno ekskluzivno sithovski ediciji, odvijavši se na ledenem Hothu. Bolje pozno kot nikoli? Tako nekako.
 

Star Wars: The Force Unleashed
založnik: LucasArts
objavljeno: Joker 198
januar 2010

79

 
sorodni članki