IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Avatar
Avatar

Sneti je najprej moder, potem zelen. Oboje od obupa, ki ga prežema ob tem izmečku toksemitičnega gadovolka.

Dobro pomnim trenutek, ko sem po filmu Avatar vzhičeno odhajal iz kina. Še bolje pa tistega, ko sem teden po tistem zažgal DVD z istoimensko igro in ga vrgel v greznico, da bi se nikdar več ne pojavil med civiliziranimi ljudmi. Tega dreka ne igram več, pa če mi Michelle Rodriguez helikopterski faf stori.

Tega, da se bom na hrbtu ikrana (opaziš podobnost z Ikarom?) zavihtel med vršički dreves, sem se jako veselil. Nakar dobim to grozovitost.

Igra ni narejena direktno po filmu, marveč se godi dve leti prej. Tako nisi Jake Sully, marveč generična ženska ali moški. Dospeš v drugačno bazo na luni Pandora, kjer humanusi pridobivajo dragoceno rudo in zavdajajo dobričinskim domorodskim Na'vijem. Oporišče zvečine naseljujejo drugi liki, katerih poklici se pokrivajo s filmskimi. So pa določene osebe iste, denimo soldat Quaritch, glavni zajebanec iz kina, in dr. Avguštinova, katere model se zasigourno pojavi na začetku in koncu. Enako so zasnovani Na'viji z plemena Tipani, ki imajo nove člane, ne tistih s celuloida. Ker je bojevnica Neytiri izven slike, ne pričakuj ljubezenske zgodbe, temveč surovo akcijo, v kateri čez kake pol ure nepovratno izbereš stran. Lahko se pridružiš ljudem, da boš klal lokalni živelj, ali modrim domačinom, ki se trudijo odgnati tujce.
S sovragi se ubadaš iz tretjeosebne perspektive na klasičen arkadni način. Če si človek, se zanašaš na pokalice, kot Na'vi pa imaš poleg loka še krepela za boj od blizu. Izbiraš lahko, katero ubojito sredstvo boš dal v enega od štirih prostorčkov, ne moreš pa imeti več krepelc iste baže. Z uspehi nabiraš izkušnje, ki samodejno odklepajo nadgradnje. No, obe omejitvi nista pomembni, ker je igranje enostavno. Karkoli ti pride na pot, pošmajsaš brez večjih problemov, če le znaš hkrati streljati in se bočno premikati levo in desno. Ali polbožje snajpati z daljave. Sekljanje pa je stvar drkanja levega miškinega gumba, kar daje preproste kombinacije. Vseeno je, kakšne so. Če te ubijejo, se čudežno oživiš na istem mestu, če pa zafrkneš huje, recimo zgrmiš v prepad, greš od zadnje nadzorne točke, ki so razporejene dokaj gosto. To se zgodi manj­krat, če uporabljaš posebne moči, kot so zdravljenje in večja hitrost.

Rešetanje lokalnih zverinic je nekaj časa še kar zabavno. Kmalu pa postane moreče in repetitivno. Tako kot vsa igra.

Ker je Pandora velika luna, je igra umeščena v odprt svet. Iz človeške baze oziroma na'vijske vasi odpiraš nova območja, po katerih so v slogu Grand Theft Auta razmetani sprožilniki glavnih in stranskih nalog. Da vandranje ni predolgo, saj tu ni taksistov iz Liberty Cityja, se lahko teleportiraš med čudežnimi rastlinami. Vmes se kot človek furaš z vozili iz filma, kot so džip, robot in helikopter, kot plav­ček pa jezdiš šestnoge kopitarje in letaš po nebu na hrbtu zmajolikega ikrana. Kmetske slike, zares.
Ne sliši se slabo. Ampak je. Prvi greh Avatarja the Špi­la je enoličnost. Džun­gla je zaradi pogona Dunia iz Far Cry 2 na videz lepa, a ne mine dolgo, da ugotoviš, kako mrtva je. Gozd, ki je bil na platnu poln življenja, je tu cr­k­njeno ozadje, ki mu us­t­varjanje vdušja čisto spo­d­­­leti. Isto velja za naloge. V odprtem svetu naletiš le na nekaj ponavljajočih se vrst nalog z bore malo variacij. Tako stalno nekam tečeš ali se voziš, pri čemer je oboje tisoč­krat manj vznemirljivo kot v GTA, FC2 in Assa­ssinu. Nakar se po prihodu na cilj zapletaš v primitivne st­relsko-mlatilniške spopade z maloštevilčnimi nas­prot­niki, ki jih vodi grozljivo omejena umetna pamet ne oziraje na stran, proti kateri igraš. Težko je opisati dolgčas, ki te pre­v­zema, ko moraš z rutinskimi dejanji speeet poklati gručico štirinožcev z osembitnimi vzorci obnašanja ali polspo­sob­nih halovskih vojakov. Za nameček je nelinearnost ubožna. Špil tako že po kakih dveh urah postane srhljivo duhamoren ne glede na izbrano stran.

Redko se zgodi, da med igranjem prav fizično trpim in da hoče vsako moje vlakno biti nekje drugje, na primer pod nogami razpizdenega slona. Tu se je.

Tudi zato, ker štorijalno in glede oseb ter naukov ni niti pod razno dorasel filmu, s katerim je mestoma še neusklajen. Tvoj ikran te pri Na'vijih denimo REŠI, namesto da bi si ga ti lovsko podvrgel - verjetno zato, ker ustvarjalci niso bili sposobni ustvariti igralne sekvence, četudi kot QTE. Par minut zatem ugotoviš, da je nadzor nad letečo beštijo (in človeškim helikopterjem) s tipkovnico ter miško onkraj obupnega. Z analognim joypadom je malo bolje, a ne dosti. Slično lesen je tvoj lik, ki se premika sunkovito in ob beganju sem ter tja med bojem rad pade v kako brezno, ki jih je Pandora polna. Tudi nenatančen je na robu skal in ploščadi, zaradi česar je skakanje tečno. In kdo bo pri vsem tem nažigal rutinski splet­ni multiplayer s petimi načini, ki je notri samo zato, da je?
Ker smo orenk, sem igro preizkusil tudi z Nvidijinimi očali 3D vision. Stereoskopsko igranje je s tehnič­ne­ga stališča kul, saj so špil naredili s tem v mislih. Globinski pogled je impresiven in resnično doda še eno plast bivanju v navidezni Pandori. Sploh med letenjem z ikranom in rešetanjem z robotom. Ampak špil zaradi tega ni prav ni kaj prida boljši, saj se vtis novos­­ti kmalu porazgubi in ostane le siceršnja beda. Kakor sprva uživaš v tehno novotariji, te dizajn kmalu prizemlji.
Kar je v filmu spektakularno, je v igri ubito. Kar je v filmu navdušenja vredno, je v igri zamorjeno. In kar je v filmu vizionarsko, je v igri odsotno. Špilavski Avatar je zato najhujša sorta licenčnega ščiša in nov dokaz, da ni dobra ideja delati špil vzporedno s filmom, ko imaš za razvoj ponavadi bore malo časa. Nič, grem zdaj minirat greznico. Ziher je ziher.

Avatar
založnik: Ubisoft Montreal / Ubisoft
objavljeno: Joker 198
januar 2010

15
očesu prijazna džungla
igranje za dve strani
odprt svet
enolična
nerodna
mrtva
zgodbovno kilava
v sra­mo­to filmu

 
 
sorodni članki