IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Call of Duty: Modern Warfare 2


Nedeljski specialci
Activision in Infinity Ward so v Modern Warfare 2 zmetali okoli 130 milijonov evrov, s čimer so med drugim kupili glasove Lanca Henriksena in Keitha Davida ter talent skladatelja Hansa Zimmerja. A raje bi videl, če bi vložili še kak evro in mesec v uravnotežanje peklenskih strelskih elementov, ker je umiranja znova na tone. Brazilska predmestja so recimo včasih frustrirajoča že na normalni težavnosti, na težjih pa postanejo odličen recept za visok krvni tlak. Odveč je poudarjati, da višja težavnost pomeni le moč­nej­še in natančnejše sovražnike, ne pametnejših, in šus v glavo s petdesetih metrov, kar pomeni reštart z zadnje nadzorne točke, ni redkost. Položaja vnovič ne moreš shranjevati in nalagati po mili volji, na sre­čo pa so kontrolni punkti razmeščeni gosto, če­p­rav igra kakega na odprtejših nivojih zgreši. Večjo pozornost bi lahko namenili tudi pripovedi, ki je privlečena za lase kot le kaj, liki imajo toliko globine, kot je kaže njihova srčnost v boju, dogajanje pa je zelo raztrgano. Dasi te same naloge vešče peljejo za roko, je ozadje razloženo prehitro in nerazločno. 
Ob pogledu skozi take luknje v resnično vsebino se dokaj hitro zaveš, da (spet) igraš popkorn – poenos­tavljeno, popularno sliko tega, kar naj bi bila sodobna vojna. Bolj razmišljujoči se bodo skremžili že na za­čet­ku, ob plehkih herojskih sloganih, ki povečini poveličujejo Zahod oziroma Američane same. Sovraž­ni­ki so itak spet v uniforme oblečeni brezimneži nevarnega pogleda, ki ogrožajo 'our way of life' in jih je treba vse potamaniti. Skratka, fajn zabava, če odklopiš možgane in ne pričakuješ katarze. In če se Call of Dutyja še nisi naveličal, saj Modern Warfare 2 ni nič drugega kot enica s tremi injekcijami botoksa ter dodatnimi baterijami v ruzaku. 

Nadgrajevanja orožij v kampanji za razliko od večigralstva ni. A puške so po tleh dobesedno nagrmadena in če ne najdete česa zase, ste res izbirčni.

To hkrati pomeni enako razočarajoče kratko enoigralstvo. Čeprav so Infinity Ward obljubljali, da bo puščavništvo zdaj daljše, je skorajda obratno in skozi ga boste na tretji od štirih težavnosti (hardened) dali v največ šestih urah. Raje v manj. To bolečino so sku­šali omiliti z novim igralnim načinom spec ops. Gre za 23 krajših nalog, ki jih povečini igramo sami, nekaj pa jih je namenjenih sodelovalnemu rešetanju v dvoje, ki ga osnovna kampanja ne pozna. Sošpi­lav­ce lahko napaberkujemo na liniji (verzija za PS3 in X360 pozna tudi razdeljen zaslon), ni pa botov, če ljudi ne najdemo. Situacije so raznolike: v eni bežimo iz ruskega zapora, v drugi odbijamo napad padalcev, v tretji dirjamo z motornimi sanmi. Trajajo od pet do deset minut in so, kot se spodobi za CoD, polne napetosti. Zlasti zato, ker se njihova uspešnost ocenjuje, z dobljenimi 'zvezdicami' pa odklepamo nadaljnje. Delujejo tudi kot trening, kar smo pogrešali v enici. Med dobrima dvema ducatoma teh kart je večina prirejenih iz štorijalne kampanje, nekaj pa je povsem samosvojih. Stopnje v spec ops so dober izziv in s tem dobrodošla novost, a treba je povedati, da so, tako kot kampanja, povečini usmerjene v enosmerno norenje. Upam, da v prihodnje z dolpotegljivo vsebino dodajo več odprtih, saj bi igra na ta način dobila prepotrebno svežino.

Naokoli špancira (beri: brezglavo beži) več civilistov, ki jih ni težko pihniti, ker so videti enaki kot uporniki. Igra tovrstnih 'zmot' ne kaznuje resneje.

Call of Duty: Modern Warfare 2
založnik: Infinity Ward / Activision
objavljeno: Joker 197
december 2009

81
spektakel brez konkurence
iz­vrst­no vzdušje
standardno uži­vant­ska strelska akcija
novi na­čin spec ops
plitkost in prežvečenost
kratka kampanja
osiromašeno večigralstvo na PCju
visoka cena oziroma cenovna politika