IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Mini Ninjas
Mini Ninjas

V majhnih flašah je najhudejši strup. V fris zeleni, daveči se Case to občuti na lastni koži.

Preden sem se usedel za monitor in začel tipkati to, kar ravnokar čitate, sem se poigraval z nezdravo zamislico, da bi recenzijo Mini nindž udejanil v obliki grafa. Zakaj le? Ker sem se med igranjem počutil, kot da jezdim na krivulji sinusne funkcije. Gor, dol, gor, dol ... Štrbunk! Pri­ču­joča tretjeosebna tepežkalska avantura z otroškim videzom je namreč učbeniški primer naslova z dobrimi idejami, toda zelo nedorečeno izvedbo.

Kdaj bodo razvijalci pogruntali, da so QTEji v svoji najosnovnejši obliki dolgočasna in preživeta igrarska mehanika?

Kdor bo ob zretju v sličice pomislil na Zeldo: The Wind Waker (J118, 93), s katerim si Nindže delijo risankasto, rahlo stilizirano grafiko, daleč od resnice bo ne. Podobno pravljična kot v tej Nintendovi izjemnici je tudi narava štorije, v kateri izvemo, da se je v oddaljeno vzhodno deželo, kjer vsi prebivalci šprehajo v poševnooko naglašeni angleščini in se krepijo z učenjem kung-fuja, vrnil Zlobni samurajski vladar. Pozitivne sile v izvidnico takoj pošljejo pet miniaturnih herojev, a ker se od teh vrne natanko nobeden, poslednji upi padejo na nerazvita pleča malega Hira.
Zaplet je kajpak povod za to, da se mladi bojevnik po stvarstvu, ki ga sestavljajo srednje velike, deloma odprte stopnje, poda na iskanje ugrabljenih kompanjonov. To je obenem eden od vodilnih motivov nas­lova, saj vsak rešeni osebek postane član Hirove nindževske družine in razširi mlatilne možnosti. Počasni orjak Futo vihti ogromno leseno macolo in ima za specialko kotaleči napad, ki posede vse kanalje v bli­žini, ljubka Suzume sovražnikove pritlikave samuraje in njihove komično panične vodje uspava z igranjem na flavto, dočim se jih tigrasti Tora odkriža v stilu Wolverina. Kunoičijino (kunoiči drugače pomeni žensko nindžo) priljub­ljeno orožje je sulica, Šu­novo pa lok s puš­či­ca­mi, na katere more po potrebi privezati eksploziv. Večina zamas­ki­rancev pod našim nadzorom si poleg dveh osnovnih in posebnega udarca lasti še veščino skrivanja v visoki travi, Hiro pa edini obvlada copranje. Odklepanje novih urokov, ki je povezano z obiskovanjem odmaknjenih kapelic, mu sčasoma omogoči, da se za potrebe tiholazenja spremeni v katerokoli od živali, ki blodijo po okolici, bljuva ognjene krogle, prikliče strele, s sončnimi žarki razblini fantomske prikazni in slično da­lje. Zvrhan pehar opcij povzro­ča­nja bolečine, skratka. Orientalsko navdihnjenim nivojem (največ časa preživimo na travnikih, občasno se v priročnem klobuku zapeljemo po reki, sem in tja obiš­čemo vasico, po­kopališče, grad in slična sovraž­ni­ko­va oporišča) ne manjka vzduš­ja in barvitosti, medtem ko se zdi nabor likov, pretepaških možnosti in z njimi povezanih mehanik nekaj časa dovolj ob­ši­ren.

Za kuhanje napitkov sta potrebščini dve. Ena so rožice, druga pa recepti, ki nam jih v zameno za kovance oddajo krilati trgovci.

A izkaže se, da špil nima najboljše predstave o tem, kako bi vse to pošteno izkoristil. Vsakič, ko predstavi svež element ali vpelje nov lik, se najprej razveselimo, nakar čez petnajst minut že pričnemo z nejevoljnim praskanjem po glavi. Gor, dol ... Zakaj so igrotvorci sploh vk­ljučili šest igralnih likov, če nesposobni sabljači in lokostrelci crknejo že pod mongoloidnim udrihanjem po akcijski tipki? Izjema so nekateri izbrani podložniki, ki so občutljivi zgolj na eno vrsto strupa, medtem ko šefe ubijamo s pasuljsko lahkimi QTEji. Kaj nam bo možnost prikritega pristopa, če je ves štos skrivanja v tem, da odpeketamo do travnate površine in pritisnemo knof? Če nas zlobniki bolj kot ne slučajno zaznajo, pač skomignemo, potegnemo meč, lok ali jeklene kremplje oziroma jim serviramo eno od magij. Sek, puf, tresk, vsi mrtvi. Komu na čast so se takisto trudili z oblikovanjem na pogled všečnih, a le navidez obsežnih in nelinearnih stopenj, če za njih prečesovanje, ki ne terja več od peščice minut, nismo primerno nagrajeni? Zbiranje kipcev, kovancev in cvetlic, s katerimi zamešamo zdravilne in drugačne napitke, bo dogajalo le mulč­kom. Za nezanimive in neizzivalne se izkažejo tudi ploščadarski elementi, ki nam občasno prekrižajo pot. Okej, so prisotni in z njimi v osnovi ni nič narobe, ampak da bi ob plezanju po pečinah ali hoji po vrveh kdaj zašvicali in se veselili ob uspehu, se ne zgodi. Miselnih ugank, raziskovanja širnega sveta in podobnih elementov, ki so odlikovali Wind Waker, pa Mini Ninjas ne poznajo. 

l Šefe, ki nas napada s prdci! Ahahaha, ah ah, aha ... Smešno edinole, če si še lastiš mlečne čekane. Ampak ja, razigrano vzdušje je drugače ena od pozitivnih plati špila.

Prestrog nočem biti, saj obrobljen videz, nedolžno nasilje, splošna simpatičnost, manko pravega izziva in odsotnost tekmovalne mrežne komponente jasno namigujejo na to, da so naslov kovali z mlajšimi v mislih. A igre iz Nintendove serije, ki je bila Mini Ninjam za muzo, dokazujejo, da je iz sličnih postavk moč zamesiti kompleksno, v vseh pogledih zadovoljujočo akcijsko pustolovščino. Popravite formulo, dragi razvijalci, da bo graf špila naslednjič eksponentno naraščajoč.

Sovražnikom srce hitro pade v hlače, nakar bežijo. Oponašati jih ne gre, saj nam neumorno sledijo. In če se jih nabere preveč ...

Mini Ninjas
založnik: IO Interactive / Eidos
objavljeno: Joker 195
oktober 2009

62
risankasta podoba
simpatično prav­ljično vzdušje
mnoštvo likov in različnih mehanik ...
... ki pa so vse po vrsti plitke
splošen manko izziva
vsebinsko nedorasle stopnje