IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Section 8
Section 8

Aggressor skače na glavo v neznano. Z raketnim nahrbtnikom.

Med prvoosebnimi večigralskimi streljankami že dolgo pogrešam pošteno znanstvenofantastično v stilu Starship Trooperjev. Tistih originalnih knjižnih Heinleinovih, ne Verhoevenove filmske priredbe. V knjigi namreč nismo filmski kanonfuter, ki pušča drobovje pod krempeljci žuž­kov, marveč operater supermoderne 'bojne obleke', v kateri preskakujemo rečne kanjone in aliene pražimo z dežjem mini jedrskih bombic (v tem oziru priporočam tudi buklo Armor Johna Steakleyja). Logično je torej, da so bili razni Battlefieldi 2142 v tem oziru razočaranje, saj o naprednih 'power suitih' tamkaj ni bilo ne duha ne sluha. So pa zato v Section 8, ha.

Section 8 ima privzeto vgrajeno glasovno komunikacijo, medtem ko nalinijska vežica (lobby) in podpora klanom zaenkrat še malo šepata.

Špil je dobil ime po osmi diviziji oklepne pehote, katere soldatje veljajo za mičkeno samomorilske, ker jih generali radi pošiljajo naravnost v levje žrelo, da zveri izpulijo zobe in zavozlajo jezik. Odeti so v energetske oklepe, s katerimi lahko počno razne pozerske reči. Na primer skačejo iz letala brez padal, podrejo rekord v maratonu, preskakujejo stavbe in vihtijo težka orožja. Plus oklep se v soncu fletno blešči. Badass mofoji, torej. Da ne bi bilo vse prelahko, jim v enoigralski kampanji nasproti stoji podobno opremljena odpadniška frakcija Arm of Orion, v kateri je osma divizija morda naposled našla dostojnega tekmeca.
A kot žal velja za prenekatero večigralsko streljanko, o puščavniškem delu nima smis­la izgubljati veliko besed, saj je precej uboren. Z dolžino nekaj uric je zastavljen v prvi vrsti kot uvajalni vodič v bojni sistem, da na linijo ne pridemo zeleni. Štorijo pozabiš po nekaj sekundah po izhodu iz igre, dogajanje pa je zmes klasičnih pripovednih preobratov, ko se bojna situacija ne­­nadoma obrne, obvezno tako, da nam pokoljejo vse kamerade in ostanemo sami. TimeGate (avtorji Kohana) bi se v tem oziru lahko tudi bolje potrudil z loš­čenjem pripovedi, saj ga sk­rip­te včasih biksajo. Ampak okej, reč te nauči osnovnih prijemov.

Boti, ki lahko poljubno dopolnijo manjkajoče igralce, ne razočarajo. Ne znajo le poskakovati, temveč se grupno zarotijo proti vam.

Kot prvo padca na karto. Ko krepneš, oživiš na plovilu v zraku, od koder si izbereš kraj pristanka. Sledi vrtoglavi spust. Če zaideš v območje protizračnega ognja, si urno lampijonček, sicer pa vklopiš zavore in zajadraš na tla. Ako je sreča naklonjena, v mini igri z naslovom 'ciljaj nas­protnikovo betico'. Ja, s padcem se da sovražne soldate lepo speštati. Podobno lastnost ima overdrive, šprint, s katerim je moč premeriti veliko razdaljo. Če se z njim zaletimo v stoje­če­ga falota, so mu sekunde štete. Pred spustom si izberemo tudi enega od štirih naborov opreme, ki jih je moč prirediti. Žal je izbor krepelc, granat in specialnih gizmov dokaj omejen. Imamo razne vrste jurišnih pušk, šibrenic in bazuk ter snajperico, nič pa plazemskih topov ali jedrskih bomb, šmrc. Še najbolj udaren je dodatni vgrajeni minomet s kasetnimi granatami. No, tista krepelca, ki so, se obnašajo super in čeprav spričo energetskih oklepov sovragi ne padejo v sekundi, je občutek ob nažiganju dober. Puške so v rokah težke in noro rezgetajo, dočim je pazljivo merjenje obilno nagrajeno. Sp­ret­nost se pozna, kajti oklepi imajo reaktivne motorje in lahko izdatno poskakujejo. Kljub vsemu pa je treba poudariti, da je gibanje v zraku počasnejše kot v primerljivi seriji Tribes.

Poleg ostalih vozil lahko na bojišče prikličemo obrambne stolpiče. Ti so uporabni kot opozorilo na napad, sicer pa hitro storijo konec.

Glavna odlika Section 8 se skriva v globini večigralstva, ki jo odkriješ šele po določenem ča­su. Zaradi precej odpornih igralcev je osredotočen ogenj zelo pomemben, takisto podpora s posebnimi orodji, na primer za popravila. Poleg tega Section 8 izredno lepo vpelje dinamične cilje. Poleg navadnega battlefieldovskega zasedanja položajev se namreč nenehno pojavljajo naključni cilji, ki segajo od branjenja konvojev do sabotaž. Priložnost niso zgolj za moštvo, ki se jih trudi doseči, saj tudi nasprotnik dobi točke, če namere prepreči. Hakeljc je v tem, da so presneto časovno omejeni in mora moštvo zares strniti vrste, če jih želi doseči.
Žal pa je conquest, kot se zmes zasedanja položajev in naključnih ciljev imenuje, edini igralni modus. Kart, povečini za 32 igralcev, je zaenkrat sicer dovolj in so uravnotežene, toda nenehno imaš občutek, da je Section 8 obstal na pol poti. Omenjena majhna količina opreme še bolj zaboli ob bledih vozilih: na voljo sta tank in robotej, ki pa ne predstavljata resne prednosti. Navsezadnje smo že sami poskakujoči tanki. Povrhu okolje nima patosa dobre znanstvene fantastike, saj je čisto klišejsko in z izjemo lepih oklepov v njem žanrs­ko ne izstopa noben element. Vse skupaj podčrtuje povprečna in zares monotona podoba kart. Večig­rals­ko torej dobro zastavljen naslov, ki pa spričo bledice ne bo privlekel trum.

Karte so zelo obširne in odprte, vendar zaradi poljubnega mesta doskoka in šprintanja premerjanje razdalj običajno ni problematično.

Section 8
založnik: TimeGate / Southpeak Interactive
objavljeno: Joker 195
oktober 2009

72
dinamični cilji
občutek v boju
moštvenost
nenavdahnjena
malo opreme in vsebine
kratko enoigralstvo