IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Operation Flashpoint: Dragon Rising
Operation Flashpoint: Dragon Rising

"Soldat Case, v blato! Dvesto sklec zdaj ta­koj! Samo s prstkom, s katerim bezaš levo ušesce in ribaš latrino!"

"War. War never changes." Aja, ups, tole ni recenzija novega Fa­llouta in jazst nisem Aggressor. Ampak nič ne de, zakaj kot on in mnogi drugi zakamuflirani pristaši vojaških simulacij sem davnega leta 2001 tudi sam podlegel hroščatim čarom izvirnega, v obeh smislih češkega Operation Flashpointa, ter vanj vložil nezdravo koli­čino špilavnih uric. Zgodovina naslova vam je bržkone poznana. Med slovanskimi avtorji Bohemia Interactive in založnikom Codemasters je pred časom prišlo do zmerjanja sorodnikov, zaradi česar so prvi svojo razvijalsko pot nadaljevali z igrama Armed Assault in ArmA 2 (J192, 79), slednji pa so obdržali pravice do originalnega imena ter intelektualne lastine. No, po osmih letih sedenja na kuri, ki je med militarističnimi realisti znesla zlata jajca, ostalim pa jih s svojo neizprosnostjo razbila, so na frontno linijo končno poslali sve­žo enoto.

Trenutki, kot je tisti, ko nad sovražnikovo oporišče prikličeš topništ­vo in si s hriba ogleduješ razdejanje, so razlog, da ocena OF ni še nižja.

Soliden občutek o tem, da Dragon Rising ni odpadniški sin čezlužniške familije z vojaško tradicijo, temveč da se trudi s spoš­tovanjem predhodnikove zapuščine, dobiš takoj po zagonu enoigralske kampanje. V njej te igra postavi v vlogo marinca, ki ga ameriške sile skupaj s soborci in krdelom bojne mašinerije dostavijo na fiktiven otok Skira nedaleč od severnih obal Japonske. Tega je z neodobravanjem Rusije, ki ji formalno pripada, zasedla kitajska armada PLA. Na tebi je torej, da smrdečim riže­jed­cem kot Putinov zaveznik pokažeš, kdo je mojster kurjenja smodnika in izolo pomagaš vrniti v ljubeči objem sibirske matere. V enajstih dokaj dolgih misijah tako podoživiš vse, kar bi veljalo v opozorilo nedelj­skim nabijačem zapisati na zadnjo st­ran konfekcije tovrstnih naslovov. Predvsem smrtno dozo hajk po ozemlju, zaraš­čenem s travo, grmovjem in gozdovi, čez katerega bi se, če bi te bila volja, v ig­rinem času z džipom vozil štiri ure. Vsesko­zi goreče moleč k Najvišjemu, da bi tista kugla, v katero je vgravirano tvoje ime, vsaj za milimeter zgrešila poljubnega od tvojih vitalnih organov. Tako kot konkurenčna ArmA 2 je namreč tudi OFP 2 špil, kjer te lahko taktično-akcijske odločitve na terenu, kot so krenitev v počep ali v le­žanje na tleh, umik v zavetje bližnjega drevesa, menjava napol praznega nabojnika pred ključnim spopadom ali nerodno izbrana pot do sovražnikovega oporišča, v trenutku stanejo potovanja v večnost. V eni sekundi si čil in zdrav v družbi podrejenih so­borcev, za volanom furgona ali strojnico oklepnika, v naslednji pa že humus, saj tista skoraj neopazno migetajoča pikica vrh hriba ni anomalija tvoje pretirano navite grafikulje. Ne, to je sovražni soldat, ki se mu je z razdalje par sto metrov posrečil mo­­rilski pritisk sprožilnika.

Je v kampanji misija, v kateri bi zajel helikopter in raketiral most, ki seveda ni uničljiv? Njet, za kaj takega je treba poseči po urejevalniku.



Enako čudežni podvigi so sicer mogoči tudi s tvoje strani, čeprav je za kaj takega potrebna kirurška roka, v očitnem nasprotju s trzajočimi prvoosebnimi akcijadami, kakršni so deli serije Call of Duty. Ampak, roko na krvavečo rano, le do neke mere. Balis­tika, zadihanost oziroma utrujenost, stop­nja ranjenosti vojaka in razni okoljski elementi so za uspešno zadevanje sicer pomembni. Vseeno pa bistveno manj vplivni, kot smo pričakovali glede na nišno pripadnost naslova, obljube avtorjev in zgodnje, sejemske inačice špila. Ne glede na to, ali igraš na nižji težavnostni stopnji, kjer so na zaslonu vsi grafični indikatorji, sredinski ali najvišji, kjer so ti povsem odsotni, tako kot nadzorne točke, ki te sicer za rokico vodijo do ciljev, jasno označenih na karti. Mešane vtise pustijo tudi sestavni deli, ki se tičejo simuliranja bojne stvarnosti. Za ne najbolj funkcionalnega se izkaže krožni vmesnik za odrejanje ukazov (pokrite so vrste premikanja, obnašanja pri stiku z nasprotnikom, napadanja ...), ki ga na zaslon prikličeš z namensko tipko. Med poveljevanjem gibanje po terenu ni mogoče, saj smerne tipke takrat rabijo navigaciji po podmenijih. Nerodno pa je izvedeno zlasti deljenje odločb posameznim članom tvoje vselej štiričlanske odprave. Nevšečno je takisto, da je pogled med furanjem vozil tako rekoč zaklenjen, kar med motoriziranim transportom in masakriranjem kitajskih enot precej skazi prostorsko zavednost.

Ukazovalni vmesnik je obsežen, a kaj, ko izvedba šepa. Za dosti kočljivih situacij sicer zadostujeta že osnovna 'follow me' in 'move'.

Nakar so tu mnoga majhna nespoštovanja vojaške, življenjske in fizikalne resničnosti, ki na dolgi rok pošteno načnejo tvojo sposobnost zatopitve v igrin svet. Recimo trupla sovragov, s katerih moreš resda pobirati orožje in strelivo, vendar že po minutki izpuhtijo neznanokam. Krogle, ki jih ustavi najtanjša lesena deska. Dohtarja, ki ti lahko - če te le niso smrtno zadeli - kar sredi srditega boja neštetokrat pozdravi še tako hudo rano. Palice pogube, ki jih pred nalogami ni moč poljubno izbirati iz tako ali tako začuda maloštevilne sodobne orožarne. In mnogi hrošči, kot so fantomski soldati, trupla, ki drsijo po pobočjih, ter občasne smrti skriptiranih dogodkov, zaradi katerih moraš poseči celo po nadaljevanju misije od zadnje snemalne točke.

Za okepnikom si za PLAjevce bog in batina. Dobro je le, da predhodno 'na roke' počistiš nosilce raketnega orožja. En strel in ... buuum!

Operation Flashpoint: Dragon Rising
založnik: Codemasters
objavljeno: Joker 195
oktober 2009

69
spodoben realizem
veliko bojišče
ustvarjalni potencial
so­de­lo­valna kampanja
komaj zadostne misije
splošna neizpiljenost
od­sotnost štorije in čutečih likov
roj mastnih žužkov