IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Risen

Med in mleko pa se ne cedita vsevdilj in nevarnosti so čedalje gorše. Najprvo so mi edinole divje živali po življenju stregle. A nadalje so me po mrtviščih jagali skeleti, črni hudiki so prežali name v temi rudokopov, mlatil sem po velikanski mrgolazni in s salamanderskimi bojníki sem meče prekrižaval. Ti so pravi hrusti in jih je težko potolči. Jaz v levo, oni v desno. Jaz planem, oni se umakne. Tanajbolje je, da ga ob zid pritisnem in mlatim po njem kot norec ter skočim vstran, kadar oni useka. Dasitudi mi kakšenkrat kdo pride na pomagaj ali me celo spremi kos poti, so večinokrat moji koraki samotni. Potujem zategadelj oprezoma. En sovrag ali njih par je samo nadlega, četvero pa me lahko v trenutju pobije na tla. Blagoslovljeni bodite zatorej moj lok in pšice, ki sejejo smrt na daljavo, ter moj opas, kamor zataknem zvarke in jestvine, da so vedno pri roki in mi v žaru bitke dušo prive­žejo. In skoro bi pozabil zakletve omeniti. Pravi coprnik, da bi iz glave uro­če­val, nisem, zato imam uroke na svitkih zapisane. Kadar jih izus­tim, se ogenj usiplje z neba, da hudik zapaljen na miru obleži; kamra, maloprej zaklenjena, prostrano odpre svoje duri; ali se pretikalo, ki ga drugače bi ne mogel doseči, na dalje premakne.

Čeprav na čarovniji ni velikega poudarka in je trikov malo, lahko čara vsak lik in to tudi redno počne, najmanj za daljinsko pretikanje in letanje čez kotanje. Tudi teleportirni kamni, ki jih nabiramo kasneje v igri, so nekakšno copranje. Zanimiv je šaljivčev urok, ki pomi­ri ujezenega človeka. Uporabno, če poskušamo nekatere kveste rešiti s silo ali tatinstvom.

Kar je enemu v neprid, je drugemu dota. Naloge niso bile vedno enoznačne in slednjič sem se bil primoran zavezati nekomu. Štifta me je hotela, ali me pobožnost ni vlekla, in šel sem tja v močvaro k onim tadrugim. Niso bili to razbojniki, le raja, ki ni marala za cerkovno ordningo. Vzlic temu mnogoterih posledkov ni bilo in modromislec, ki je vodil faro, je na kraju kot vsi baral po moji naslombi. Da nisem negodnik, sem mu osvedotočil, ko sem ročno dobodil petero izgubljenih ključev za dveri v ognjeno goro. Avbe, kakšni blodnjaki so se tamkaj odprli, ognjenih rek in zverozobcev polni. Nekaj se je zdramilo tam dolaj, kar moralo bi spavati še veke. Velik je bil plamen in silen, segal je od zemlje do nebes. Da bi imel smotko ali pipo, bi si jo opalil, dovolj je bilo kuriva, in roke bi uprl v boke in gledal ta sodomski ogenj v vsej svoji bleščavi. A namenil sem se, da za narodov blagor nosim križ in da kot sveti Florijan z vedrom polijem te peklenske peteline. In sem pljunil na prag ter vstopil v to kalvarijo. Kaj vse sem videl, vam ne povem, kakšna čuda bom še iskusil, tega ne vem. Ali vedite, da povest sem razložil brez laži in hinavščine in brez olepšav. Tako se je godilo in nič drugače.
"Star si in truden in pamet te je zapustila, da tako pripoveduješ in prežvekuješ že slišano zgodbo. Si mar pozabil, da taisto si počel in ena­ko se divil že trikrat dosorej? Kaj imaš sir v glavi, da ne pomniš dogodb iz gotskih dežel, ki se čujejo istorodne? Si postal slepar in pajdaš krivice, da včetrto prodajaš, kar smo že videli in slišali? Nismo ni slepci, ni gluhci, da bi nas peljal na limanice kot malo otročad!"

Temnice, zlasti grobnice v drugem delu igre, imajo prav tako gothicovski filing. Tudi po duhamornosti vsled počasnega preiskovanja. Poleg (gothicovsko) zajebanih okostnjakov in drugih zveri so osrednji nasprotnik lizardmeni, ki so kopija prejšnjih orkov. Uganke ne sežejo dlje od telekinetičnega izklopa pasti in uročitve za letenje čez jarek lave. Škoda.

Dragi čitatelj, modre so tvoje besede in resnica biva v njih. Žalibog je zgoda že videna in se čita kot prva štorija iz nemških dežel, se pravi tista o robijaših. Drugačna imena imajo ljudje in kraji, ali resnično je vse enako od vkladov do krova. Enako je žmulast moj obraz, enako grintavi in mrkogledi so vsi ostali, enako je babnic komaj kaj, enake rože in živali srečavam, enako se hlapčevsko udinjam, enako hodim v uk, enake so moje obrti, enako spočetka priljudne reči počnem, nato enako moreče rijem, kjer krt domuje, enako zaboje odklepavam, enako ni zagonetk, enako se bijem in enako ni zemlje, da bi jo z dlanjo pokril, kamor ni kanil krvavi pot z mojega čela. Novot ni, akoravno cepidlačim in jih z večalom iščem, in majhno je v biti prostranstvo, revnejše kot poprej.
Počemu, pobaram? Je to pravica, da v kratkem življenju vnovo hodim po isti gazi? Ko bi mi vsaj kljuse dali! Velika otožnost je zategavoljo v mojih očeh, dasi me nekaj vzlic vsemu priteguje in kruljave noge me židane volje lahno nosijo naokoli. Zato nisem pustil, da mi bridkost napolni dušo in da se jeza v sovraštvo izpremeni. Stisnil sem zobe, preklinjaje stopil na pot in ta me ni izpustila. Za pest pelinovih zrn je v čaši in na nebu je teman oblak, nego sem usmiljenje našel v srcu. Sedi tudi ti za zapeček in ako ti je bila gotika dopadljiva, se boš sladkoustil. Navrh pa koj molek v roke in bogdaj, da bi naslednja odprava ne bila spet na isto vižo.

Veliko žal besed, počemu torej še vedno visoka ocena? Zadeva je ipak Gothic in to je že samo po sebi od­lič­na popotnica. Špilov s tako svobodo in tako privleko ni veliko. Zakaj ne 80+? Bi dal takoj, če bi naredili boljšo drugo polovico, se bolj potrudili z zgodbo, izdelali like z več značaja in nasneli bolj vzdušen govor. Veliko je prostora za izboljšave.

Risen
založnik: Piranha Bytes / Deep Silver
demo: natlačenka 196
objavljeno: Joker 196
november 2009

77
kar v gotiki čislamo: prešerna svoboda, verna de­že­la in gros za­dol­žitev
beležke
ništrc novitet
dru­ga polovina je gorša
ni ne orehov, ne lešnikov