Oblaki so se razmaknili in ponehalo je deževati. Skozi bujne krošnje dreves žarovito pronica popoldansko sonce in na lis­tih se lesketa mokro zlato. A kot igranje svetline in senc opazovavca osupne in očara, oprezen korak ni odveč. Stezica je vzpričo bogate podrasti skoro nevidna, brazdajo jo debele korenine in teren je razgiban, grap in močvirij poln. Zložna pot me vodi nizdol po holmu in čez mahov hlod prečim žuboreč potoček, ki se gubi v lokvanjast ribnik. Veter ziblje trave in nosi listje, ki se je odkr­h­nilo raz vej, sam pa se tu in tam upognem in utržem zdravilno zel, ki jih polno cveti vsepovsodi. Na razpotju, kraj globeli, koder se valja po blatu družina divjih prašičev, stopim vkreber in srce mi zaigra, ko se v dalji izriše senožet. Ugledam svinjske pastirje, kako ženejo živino na pašo, in zanjuham duh gorkega kruha. Da najdem čebulo, si gvišno skuham krepčilno obaro. Ni vrag, da na kmetiji ne sklenem dobre kupčije, in kože, čekane ter ostale ujagane trofeje zabarantam za strelice in zdravilne napoje. Zakladov mi ne manjka, a mar si naj v divjini in po hodnikih deset klafter pod zemljo glad in rane lajšam s cekini ter nakitom?

Ni čudno, da je opis tak. Poglejte, kaj ima model vedno pri roki. Zato bom misli stvarno povzel. Risen JE Gothic brez ičega novega, le z izjemno, četudi zopet preveč zeleno-rjavo podobo. Najbolj spominja na izvirnik. Ozemlje je majhno, zaselek je en sam. Heroj je brez­imnež, ki je na začetku brez pojma in pretepen od dihurja, na kraju pa se z bogovi tolče.

Reč je taka, da sem brodolomec, ki se je kakor berač v capah in brez cule na plečih, skorje v žepu in imena na jeziku prikazal na nepoznanem otoku. Ni velik in če urno stopim, sem v pol ure z enega konca na drugem. Ali je čudovit! Naj izbiram še tako kleno besedišče, ne umem opisati ne lepot krajine, raznolikosti, pisanosti, ne naravnosti njene. Tudi pričujoče slike istinitni podobi kratijo pravico. Treba je videti, kako kipijo vodopadi, kako po grmovju stika zverjad, kako se meglice pasejo po livadah, kako se v jezeru zrcali mesec ponoči in žarko sonce prek dneva, kako pšenica plove, da jo je veselje gledati! Popotnik ima vso svobodo na tem svetu, da razišče poslednji košček prirode. More broditi po ločju, gristi kolena v zeleno reber, obiskati visoke vršace, se po vijugah spustiti vse do morja ter iti tja dol v nedrja gora, kjer pozabljena ležijo starodobna blodišča. Mesto z bolj gos­poskimi hišami je eno samo, širom brd je posejanih nekaj čemernih bajt in visoko v skalah stoji velik klošter. Ljudje se tod delijo na dvoje, eni sledijo visokemu cerkovniku, dočim drugim je kolovodja nek tolovaj. Bogvedi, na čigavi strani sta pravica in postava, obojim je mar edinole za zlato, za katerega grebejo po gomilah in motijo mir tis­tih v zagroblju.

Sistem izkušenj, iskanja učiteljev in pridobivanja veščin je, kot vse os­talo, Gothicov brez odmika. Identični so tudi vsi ostali elementi, vključno s ponav­ljajočimi se animacijami kovanja in odpiranja zabojev ter pogovarjanjem. Tule je klasičen prizor skupinskega fajta. Soborci so v pomoč, ker zadržujejo sovrage, a bitke sami ne odločijo.

Srečal sem vse sorte patronov, od takih malopridnih prek meščanov in trgovcev do puščavnikov. Vsi se vedejo, kakor gre od njih pri­ča­ko­vati. Podnevi službujejo, butare nosijo, grudo obdelujejo, na večer veseljačijo, prašiče obračajo in hotnice snubijo ter naposled po posteljah trudni zaspijo. Ne marajo, da jim kdo brska po bajti ali celo kredence odpira, in vsak se v bran postavi, ako se mu zver na pragu prikaže. Tudi dolgoprstneže črtijo, zato jim žepe obračam, škrinje odpiram in po podstrehi stikam skrajno čuječe. Ko jih izprašujem, izvem marsikatero čenčo, obenem pa mi koj jamejo nalagati kakšno opravilo. Lahko bi se klatil po svetu brez pravega namena, brez pametnih opravkov, sebi v sramoto, ostalim v spotiko. Ali vzel sem si za dol­ž­nost, da se brigam za siromake in jim odvračam gorje spred polken. Zato sem jim jel pomagati. Temu moram desetero tavžentrož napaberkovati, onemu pomagati hudodelce pobiti, tretjemu prekletstvo izničiti, spet četrtemu kajžo pospraviti. Hlapec sem in dekla, jezični dohtar in sodnik, fajmošter in skrunilec grobov, žandar in glavorez.
Zadač je ducat na vsak prst, pa še kakšna povrh, in ene se vlečejo kot jara kača, ko me fehtarji pošiljajo od Poncija do Pilata. Še dobro, da vse besede vestno v bukvo zabeležim in na zemljevid zarišem. Za plačilo sem poleg novcev vsikdar oblagodaren z dragocenimi izkustvi, ki mi prek mojstrov in učenikov život ojačajo. Enkrat kalim moč, drugikrat gibčnost, zopet tretjikrat sukanje bridkega rezila. Po­čet­ko­ma sem s sabljo suval v prazno, a po drugem, tretjem uku sem počel zamahovati in sekati ter ščit nastavljati krepko in na drugovrstne načine. Priučil sem se takenako več obrti, primeroma že­parstva, priprave lekov, rokovanja s kljukcem in kovaštva, da sem na svojem in mi ni treba vedno dohtarjev in branjarjev iskati. Raje angelik in šmarnic naberem ter sam v frakelj eliksir zamešam. Ker sem dovolj knapa, s pikljem krušim zlato, železo in dragulje, nakar na ponku izdelam bižuterijo, z vignjem in naklom pa rezila zacajnam. Pa po recepturi župe kuham, coprnije pišem in kožuhe strojim. Lepo sem napredoval in se obogatil, kar me je morje na obalo naplavilo, in niti gologlav več nisem, zakaj čelo mi ponosno sijoč šlem krasi.

Enak je prav tako tempo igranja. Sprva potegne kot hudič, ko spoznavaš svet, ljudi in se spopadaš z obilico raznovrstnih, tudi večrešljivih nalog, nakar se odločiš za eno od ločin. Potem dobiš razsež­nejše ukaze, naposled pa igra pade v zadnji, predolg oziroma prepo­ča­si odvijajoč se del, ko se zapodimo v podzemlje, kjer se domala izključno le še bojujemo.