Ljubitelji frpjev in fantazijskih umotvorov imamo radi zmaje. Razlogov za to je bržčas cela kopica, od tega, da so venomer nekolikanj skrivnostni in super močni, do onega, da čičajo na gori zlata ter s svojo ognjeno sapo kraljujejo tako v zraku kot na zemlji. Pravzaprav smo povsem navdušeni, če v kakem špilu srečamo gromozansko krilato zverino, še bolj pa se nam svetijo oči, kadar s tako beštijo ob boku zaigramo, kar sta nam denimo prinesla Drakan in navsezadnje Dragonriders. No, v I of the Dragon (ki je na ruskem trgu naprodaj že skorajda dve leti, prevod v nam prijaznejša besedišča pa se je malček zavlekel) naredimo zamah kril več, saj v pojavi frfotavca zaigramo.

Gnusi sprva napadajo z izbljuvki, kasneje pa sovrag uporablja vedno več coprnij. Srečoma je dovolj glup, da vas le redko zadane.

IotD je v prvi vrsti frpjka s par strateškimi elementi, kjer izbiramo med tremi ognjenimi bitji. Prvi je še najbolj tipičen oris zmaja, kot ga poznamo iz pravljic. Ponaša se z močnim ognjenim rigom in je v vseh elementih (hitrost letenja, obnavljanje čarobne in življenjske energije, količina ognja ...) nekje v sredini, zato je verjetno najbolj zanimiva izbira za tiste, ki bi radi videli čimveč vsega. Je pa tre

Če imajo sovražni gmizavci brloge zgoščene, je treba udariti z ognjem in uroki, sicer vas sklatijo z neba.

ba reči, da se igranje s preostalima bučmanoma od onega s temeljnim ne razlikuje preveč. Če so vam pri srcu uroki, boste pod okrilje vzeli čarajočega letalca, ki je kanček bolj švohoten, a ima več mane in z vsako stopnjo dobi bolj kulske uroke, medtem ko je tretji zmajko nekromant ter dviguje okostnjake.
Prvi zamahi s krili vlivajo dosti upanja. Zmaj je pač orenk mofo in z njim lahko kurimo gozdove, žremo živali (kako je celo dobro popapcati, ker si tako povrnemo nekaj energije) in bruhamo ogenj. Žal pa se neumnosti začnejo koj po prvem ogledu okolice in privajanju na novo vlogo. Avtorji so očitno totalno brez domišljije, saj je naš mentor taliban na leteči preprogi, dočim vseskozi pobijamo pošasti, ki so docela zgrešene in ne pašejo v tako igro. Nobenih orkov, goblinov, trolov ali podobnih fantazijskih bitij, ki bi jih morda pričakovali, pač pa se vam bodo po robu postavile čudne spužve, ki pljuvajo smrkelj, hodeče hobotnice, spake s kladivasto glavo, ki

Zmaji so lačna bitja. Jedeni stvori na ta način umrejo takoj. V nasprotnem primeru bi morali za ugonobitev izstreliti par krogel.

streljajo elektriko ... Svoj piskrček pristavi suhoparna štorija, ki se oprijema stokrat videnih zlobnih stvorov, ki jih moramo izgnati in človeštvu povrniti blaginjo. Jao. Nekaj upanja vliva precej hitro napredovanje lika, zatorej špil na trenutke zna potegniti. A če par trenutkov celo z zanimanjem prikimavamo, vse skupaj znova razvodeni po nekaj odigranih nalogah. Misije na vseh ozemljih so kratkomalo enake in od vas zahtevajo, da pobijete vse sovrage in porušite njihove brloge. Okej, res je, da so skušali snovalci monotonost prikriti z dialogi, a to ni to. Ko nasprotnika na določenem kosu ozemlja ni več, lahko tamkaj ustvarite mestece, kamor se striclji znova naselijo. A s tem pride nova odgovornost, saj je treba naselbine

Živce vam znajo požreti leteči nasprotniki, saj jih je praktično nemogoče zadeti. Najlaže jih je poglodati.

braniti. Srečoma jih je moč nadgraditi in se tako zlagoma zanesti na njihovo lastno obrambo.
Še so malusi. Celokupno je reč vse preveč premočrtna, ne glede na to, da so stopnje precej velike in ne bi bilo treba veliko za nekaj dinamičnosti in preobratov. Ako ste pripravljeni požreti tudi kaj takega, vas bo popolnoma dotolkel počasen ritem igranja. Da se kaj pametnega zgodi, traja čisto predolgo, akcije je odločno premalo, saj le namerimo v zlobneža in se (najlaže s spreminjanjem višine) izmikamo njegovim napadom. Občasno se zdi, da so čas igranja umetno podaljšali in na pot pometali kupe nebodijihtreba, ki jih moramo klati enega za drugim. Prav boj bi bil mnogo bolj privlačen, če bi Primal Soft nekaj dodatnih ur vložili v nadzor. Sicer se zmaja na prvi uč vodi čisto v redu, a okorelosti ni lahko uteči, tako da hitrih spustov, zažiganj in podobnih karafek ne boste izvajali.
Koncem I of the Dragon pusti grenak občutek pomanjkanja domišljije, neizkoriščenih možnosti in šlamparije. Prav škoda, ker sem bil vedno prepričan, da bi v vlogi zmaja užival.