IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Return to Castle Wolfenstein


Igralni vmesnik je čista kvakina klasika. Edini novosti sta roka, ki nam nakazuje, da lahko določen predmet poberemo / odpremo / uporabimo, dočim je čisto na levi pokazatelj utrujenosti. Wolf hoji in teku dodaja šprint, ki nam črto ustrezno sprazni. Obnavlja se sama po sebi, pripomoremo pa ji lahko s šilcem močnega ali pivom. Zdravje obnavljamo s prvo pomočjo in hrano (kot v izvirniku), le da tu ne pojemo vse hrane naenkrat. Čedno. Spisek zaključijo dobro znane skrivne sobe, za katere se boste precej potrudili, preden boste našli vse. Skratka, RCTW je zelo dobra in tudi sploh ne kratka enoigralska izkušnja, ki ji zamerim le malce smotanega končnega šefa in izjemno kratek konec, ki vas pred zaslonom dobesedno pusti s trdim (enako so taisti avtorji naredili že v Kingpinu). A tu se zgodba na srečo ne neha, zakaj ostane nam večigralstvo. Za tega so poskrbeli pri Nerve Software, novi ekipi, ki je nastala iz bivših Idjevcev. Prvikrat sta tako bistvena sestavna dele kake igre izdelala različna razvijalca. In če so Gray Matter pokazali, da znajo delati puščavniški način, je Nervovo večigralstvo nič manj kot mojstrstvo. Wolf v več pomete z vsemi klasičnimi večigralskimi izkušnjami. Nobenega deathmatcha, nobenega lova na zastavo, nak, oni imajo nekaj boljšega. Vsi, ki ste preizkusili večigralski test, veste, o čem govorim: o ekipni vojni. Zasnova ni sveža, navsezadnje je zelo podobna Counter-striku. Tukaj so eni fantje, tam so drugi fantje. Eni fantje morajo narediti nekaj drugim fantom, slednji pa se morajo ubraniti. Naloge na osmih stopnjah (med katerimi je, jasno, invazija iz dema) so raznolike, od zavzemanja nadzornih točk prek lova na dokumente do uničenja radarskega centra, a bistvo ni v tem. Glavna in izjemna novost so rodovi. Nekaj podobnega je pokazal že večigralski Voyager, vendar je tu zamisel izpeljana do popolnosti. Na vsaki strani lahko igramo kot navaden vojak, poročnik, inženirec ali bolničar. Vsi imajo v redni opremi nož, luger/kolt in bombe, nakar se začne delitev. Vojakom pritičejo vsa orožja (v igri so še MP40, thompson, sten, venom, panzerfaust in plamenomet), inženirci nosijo dinamit za miniranje in klešče za razminiranje (z njimi znajo za nameček popraviti sesute mitraljeze), poročniki imajo daljnogled (za opazovanje in ukazovanje) ter dimne bombe, s katerimi označijo prostor za letalski napad (kul!), bolničarji pa talajo paketke prve pomoči in vas oživijo, če vas kdo ubije (slednje lahko preskočite in se ekipi pridružite čez pol minute kot okrepitev). Poleg tega dobijo vsi člani ekipe za vsakega bolničarja bonus na zdravje. Izpolnitev zadane naloge zahteva izjemno sodelovanje vseh rodov (napadalci zmagajo samo, če izpolnijo VSE zadane naloge, vrednost posameznih igralcev pa se točkuje) in prav neverjetno je, da smo na tako dodelan večigralski način morali čakati toliko časa. Je pa tudi res, da se fantastično pokriva s časom dogajanja, drugo svetovno vojno. V svetu Quaka ali Unreala verjetno ne bi prišel do izraza, tu pa se gremo prave partizane in Nemce!
Return to Wolfenstein je res odlična igra. Enoigralski način je zelo dober, dasiravno ni brez napak, a se odkupi s fantastičnim večigralskim delom. Brez dvoma gre za eno najboljših iger leta 2001 in naslov, ki je več kot zasluženo nasledil začetnika prvoosebnih strelskih iger.

Yeah, bend over, zi žrman bič, hier ist ein elektrisch dildo fur dich, javol???

Return to Castle Wolfenstein
založnik: Gray Matter / Activision
objavljeno: Joker 101
december 2001

92
same meje ostarelega pogona Q3
dobra zgodba
razgibana akcija, ne le streljanje vsevprek
fantastična večigralnost
beden konec
ueber soldati so preneumni
Jack mi gre na živce