IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Return to Castle Wolfenstein

In takih bonbončkov je RCTW poln, najsi gre za katakombe, v katerih se srečamo z zombiji in pastmi (pobranimi naravnost iz Indiane Jonesa), bejbe v oprijetem usnju in njihovo 'Da bitch' Helgo (dvesto kil, ustrezen karakter), ki zganjajo okultne rituale (Black Dahlia), prebijanje od zidu do zidu v razrušeni tovarni in mestu (Enemy at the Gates, Ryan), sterilno belino raziskovalnega laboratorija z modrimi črtami po tleh (Halb-leben) - ali take drobne oblizke, kot je recimo ribica z žago na podmornici (Das Boot, celo kapitan korete je skrajno podoben Jurgenu Prochnowu). Resnično, v igri mrgoli referenc na znane in manj znane zgodbe, ki so nam jih pripovedovali drugi umetniki, dočim je z vmesnimi animacijami, izdelanimi s srčkom, vse skupaj spleteno v popolnoma verjetno in tekočo zgodbo, ki doživi vrhunec z vrnitvijo na Wolfenstein. Glede na izkušnje s prejšnjimi igrami istih avtorjev česa drugega niti nismo pričakovali.
Kot sem že namignil, so stopnje v igri zelo raznolike. Nekatere so kratke in hitre, druge zahtevajo malce več taktičnega razmišljanja, ne le besnega streljanja vsevprek. Tudi tu so avtorji uspeli najti pravo mero, da se pobijanje ne sprevrže v rutino, da prisilijo igralca v iskanje najbolj optimalne poti, hkrati pa ne ubijejo tempa,

Wolfenstein ni igra, v kateri bi na vas jurišale pobesnele horde. Nikoli ne boste imeli opravka z več kot štirimi sovragi naenkrat.
ki ga sili, da igra naprej. Po čisti strelski akciji, s katero se prebijete v dolino, vas čakajo katakombe, kjer željo po krvi zamenja čisto grozljivo vzdušje, znano iz AVP ali Resident Evila. Nato zopet preskočimo v divjo akcijo, ko nam po življenju strežejo smrtonosne elitnice (resno, babe so gibčne kot skaarji, peklensko hitre in vas ubijejo v trenutku), dočim bo naslednja misija od vas zahtevala, da se vtihotapite v bazo in ob tem ne sprožite alarma (ni tako lahko, kot se zdi). Spet drugič ne gre drugače, kot da uporabljate le orožja z dušilcem. Že res, da se bo v določenem trenutku špil morda vlekel ali pa se vam bo kje prav nesramno zataknilo. A to vas bo prisililo, da si natančno preberete navodila, ki jih dobite pred vsako nalogo. Wolfenstein pač ni Samo Resnik, vendar, hvalabogu, tudi ni komandovščina tipa Rogue Spear. Celo v taktičnih nalogah ostaja predvsem streljanka, kar je včasih prav komično, saj stražar niti trzne ne, ko s snooperjem (huda ostrostrelska puška) podrete njegovega kolega, stoječega meter stran. Takisto lahko mirno pozabite na kake naprednejše finte: izvidnik bo zagnal alarm le, če vas vidi in persona, okoli ležeča trupla so pa ja normalen pojav. Streljanka, pač. S sovragi je podobno. Kot v prvem Wolfu se tudi tu ne boste srečali z več kot tremi ali štirimi naenkrat. Po tem lahko sklepate, da so avtorji kaj postorili na področju umetne pameti. So in niso. Navadni vojaki so topovska hrana, a se znajo izmikati in zbežati za vogal, če jim do njega uspe priti. Častniki znajo poklicati vojačke, vendar so še vedno kanonfuter, predvsem zato, ker nosijo le pištole. Zombiji in zombijski vojščaki takisto niso problem, čeprav imajo slednji zlobno navado skrivanja za ščitom, ki naboje odbija nazaj v vas (bum v noge). Tisti pravi izzivi se pojavijo kasneje. Najprej so tu zgoraj omenjene elitnice (kdor preživi odkrit spopad s štirimi na najtežji stopnji, je faca), potem pridejo padalci, ki niso dosti slabši, po vas udarijo venomi, ki imajo močan oklep in se zato ne umikajo (oboroženi so z mitraljezom, ki vas seseklja, ali metalcem plamenov, ki vas prav tako kaj hitro pošlje v večna lovišča), nazadnje se jim pak pridružijo robotske zverine: skakač, mali supervojak in Ÿber soldat. Slednja trojica je še najbolj podobna doomovskim pošastkom - neumna kot noč, a to nadomesti z bikovsko zalogo življenjskih točk in strahotno ognjeno močjo. Morda so ravno slednja bitja pravo razočaranje:

Kdo je rekel, da Quakov srček ne zmore prikazovati barvitih lokacij?
skakač, breznoga kreatura, ki vas cvre z elektriko, je sicer hiter in brez težav preskoči tri nadstropja, da vas dobi v svoj doseg (kot pove že ime), vendar je pošteno zabit, medtem ko sta supervojaka zgolj velikanski konzervi, ki capljata na mestu in vas polnita z razbeljenim svincem, raketami ali elektriko. Uboj supervojaka vas zato ne izpolni s ponosom, ki vas preplavi, ko z le nekaj točkami zdravja gledate še topla trupelca elitnih prasic.
Vaš arzenal je precejšnjega spoštovanja vreden. V izvirnem Wolfu smo imeli pištolo, puško in mitraljezko. Dandanes s tem ne bi prišli daleč. Pričnemo z nožem in se v trenutku dokopljemo do lugerja, dva metra naprej pa še do nemške brzostrelke MP40. Lugerju lahko kasneje privijačimo dušilnik, kar ga naredi mnogo uporabnejšega, za vse gangsterje pa je v igri še ena pištola - ameriški kolt (kasneje lahko vihtite dva naenkrat). Druga avtomatska puška je ameriški thompson, tretja nemški sten. Slednji ima dušilnik in je nekoliko močnejši, a se zato pregreva in je priljubljeno orožje elitnih kuzel. Sten, MP40 in luger uporabljajo iste naboje. Naslednja kategorija so puške (ne, Puške™ ni). Prva, ki jo dobite v roke, je dobra stara mavzerica. Marsikdo bo nanjo gledal zviška, a ko ji pridate rešpeklin, se spremeni v morilsko orodje ostrostrelca. Družbo ji dela meni osebno najljubša pušketina, snooper. Ostrostrelska puška z nočnim daljnogledom in dušilnikom! Pri obeh zadošča en strel in Švaba ni več. Ker bi bilo igranje z njo prav nesramno prelahko, v vsem špilu ne dobite zanjo več kot par deset nabojev. Kdor pozna snajperico le iz UT, bo pozdravil ravnanje s p

Končni šef, kralj Heinrich I., je bolj razočaranje kot ne. Lahko bi bil bolj pameten...
ovečavo, ki je obešeno na miškin kolešček in nam dovoli, da odstrelimo komarju desni testis (Project IGI). Nadalje so (pre)moč obeh omejili z merjenjem. Za zadetek se morate popolnoma umiriti, kar lahko traja (in vmes že letite v nebesa). Obe lahko uporabljamo tudi kot navadni pušketini, a v tem načinu nista vredni piškavega oreha. Najboljše obeh svetov je avtomatska padalska puška. Ima fiksno povečavo, a omogoča skorajda rafalno streljanje. Težka orožja pričenja šestcevni mitraljez venom, ki potrebuje celo sekundo, da se zavrti in prične bljuvati pogubo (ter se prav tako pregreva), nadaljuje panzerfaust (bazuka, naenkrat lahko nosite s sabo le pet raket) in zaključi metalec plamenov, ki ima nesramno majhen rezervoar, a z njim brez težav zakurite celo četo kanalj, ako stoji na kupu. Tako dobrih plamenov še nismo videli (no, zakurjeni liki so videti dosti bolj ubogi) in zgolj čakamo, kaj bo pokazal Unreal 2. Imamo še dve vrsti bomb, klasične ameriške in nemške z ročajem, ter dinamit, ki ga v vsem špilu potrebujemo natanko enkrat. Zadnje orožje je futuristični Teslin kanon, katerega uporabnost je precej vprašljiva. Res lahko zažge več sovragov naenkrat, a za take primere je še vedno boljši venom. Ah ja, še eno orožje je. Od časa do časa boste naleteli na oni pravi mitraljez (šarec), pritrjen na podstavek ali avtomobil. Postavite se zanj in ratatatata! Vredno omembe je še, da zadetek v glavo povzroči več škode kot zadetek v telo, dasiravno je res, da včasih barabe urno odmrejo, če jih zadenete v gleženj, ne pa tudi, če jo skupijo dosti bolj zgoraj.


Return to Castle Wolfenstein
založnik: Gray Matter / Activision
objavljeno: Joker 101
december 2001

92
same meje ostarelega pogona Q3
dobra zgodba
razgibana akcija, ne le streljanje vsevprek
fantastična večigralnost
beden konec
ueber soldati so preneumni
Jack mi gre na živce