IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Wolfenstein

Takokot izvedbeni spektakel. Špil uporablja nadgrajeno verzijo Idjevega pogona Tech 4, ki goni Doom 3 in Quake 4, skupina Raven, ki je projektu načelovala in z Idjevci stalno visi na pivu, pa ga očitno obvlada. Poleg tega imajo Krokarji nemalo posluha za veleraztur, saj je vanj Wolfenstein dobesedno zaljubljen. Pol Švabov v igri stoji ob eskplozivnih sodih, da ja čim večkrat vidiš, kako naciji kriče gorijo, vžgejo se zastave in knjige, razsutje posod z okultno energijo botruje temu, da njihova okolica zalebdi v zraku, z nemočnimi vojaki vred, ki jih nato postreljaš kot ribe v sodu. Les razpada na trske, kar delno pripomore tudi k igranju, saj se je nezdravo skrivati za neokovanimi škatlami, svetleči nadnaravni sovražniki puščajo za sabo modre obrise, okolico bičajo curki iz onostranskih krepel, kristal lušči stran plašč realnosti in pod njim razkriva rahlo poltergeistovsko alternativno dimenzijo, granate pa počijo tako, da se zdrznejo medvedi na Krimu. Po zgledu World at War ti jih Švabi zelo radi mečejo v skrivališče, nakar šibaš stran ali jih vržeš nazaj, za kar imaš običajno nekaj sekund časa, saj jih prej ne 'cookajo' (držijo v roki nekaj časa, da se skrajša čas pred eksplozijo pri tarči). Takisto navdu­ši razgibana okolica, ki sega od razbite bolnišnice prek gotske utrdbe do orjaškega cepelina, kjer spoznaš, da je med ustvarjalci dosti fanov Star Wars. Pri potikanju po nekaterih hodnikih te prav žvajzne spomin na Jedi Knighta in v določenih bojih na filme Vojne zvezd. Najbolj pa sekajo reakcije Nemcev, ki tulijo tradicionalni "MEIN LEBEN!", se grabijo za krvaveče frise in goltance, iz katerih bogato šprica kri, kriče strmoglavljajo z ograj v najboljši tradiciji poceni akcijad ter, jojmene, raztreseno iz­gubljajo noge in roke. Vse to na manj boleč, bolj risankav način kot v Call of Duty: World at War, saj je ves izdelek fantazijski, nerealističen in nemogoč.

Je smiselno še enkrat iti skozi na višji težavnosti? Do neke mere je. Nas­protniki (primer šefa na sliki) ne nudijo čisto nove izkušnje, enake pa tudi ne.

O splošni daljnosežnosti ali revolucionarnosti izdelka sicer ne morem govoriti. Začetek bi lahko bil bolj pri­vlačen, saj se prava akcija začne šele pozneje, prav tako je tu kilavo večigralstvo, o čigar podpovpreč­nosti čitaj v okvirju na prejšnji stran. Glede na to, kakšen raztur je delal Return to CW, je to veliko negativno presenečenje. Toda nekaj popoldnevov ob Wolfensteinu fletno mine in z njim navsezadnje dobiš natanko tisto, kar smo vseskozi vedeli, da bomo. Zabav­no, ad­re­nalinsko, klasično streljanko, ki stavi na spektakel, toda igralno ni podhranjena, in ki izročilo to­liko začini z novotarijami, da je ni moč oz­na­čiti za do­cela pre­žve­čeno. Nič več, a tudi nič manj. Da se zgodovina ne ponavlja, pa bodo morale dokazati druge igre.

Šprintanje je hecno opotekajoče in presenetilo me je, da ni nagibanja iz zaklona. Ampak potem bi od tam poklal vse, dočim je igra bolj run'n'gunovska.

Wolfenstein
založnik: Raven, Id, Endrant, Pi / Activision
objavljeno: Joker 194
september 2009

78
nichtlinear!
spektakular, atmosferiš!!
dume švaben šmajsen zer gut jaa jaaa!!!
MEIN LEBEN!!!
ne prav izvirna
raziskovanje se zna vleči
švoh večigralstvo
brez (robo)Hitlerja
okvirčki:

Nalinijski volcje