IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Wolfenstein

Pri šefih posebej ne zašvicaš, tako kot je igra na splošno nekam lahka, zato izkušenim nažigačem svetujem, da takoj izberejo najvišjo te­žav­nost. Tudi za roko te stalno vodi in ti celo po osmih urah od nekako desetih, kolikor traja ob razumni meri vohljanja po okolici, ob polo­m­ljenem generatorju prijazno svetuje, da se mimo njega prebij z rabo ščita. Kot da tega nisi na enak na­čin storil že petkrat. In še kaka poma­njkljivost bi se našla. Predvsem veliko konkretnega kopiranja prijemov in situacij iz drugih špilov (obvezna srhljivkasta stopnja je čisto FEARovska, fantazijski ščiti so direktno iz Hala, medtem ko je Call of Duty očiten stalen navdih) ter na splošno manko izvirnosti, saj se bo izkušencu velikokrat zazdelo, da je nekaj jako podobnega že igral. O glej, sedel bom za mitraljez in klatil uletavajoče Nemce! O glej, postaviti moram dinamit na radijski stolp! O glej, Wolfenstein! Potem so tu včasih mukotrpno iskanje prehoda naprej, kar daleč bolj ustavlja tempo kot opcijsko šnofanje za zakladi; manko poklonov filmom ali igram s to tematiko, s čimer je bil RTCW subtilno prežet; nezmožnost vožnje vozil; za naprstnik preveč iznenadnih smrti; kak hrošč, ki povzroči sesutje ali čudno obnašanje nasprotnikov (zaplate v času pisanja ni bilo, izdali so le popravek za multiplayer); in sprotno neshranjevanje zbranih skrivnosti. Med slednje sodijo zlato ter kosi informacij in obojih je cel kup. A če te med nadaljevalnima točkama (slednje so postavljene s posluhom, snemanja pozicije kjerkoli pa ni) ubijejo, gre vse najdeno po zlu, argh. In o štoriji bi superlative mogel pisati samo, če bi bil star dvanajst let ali bi menil, da Indiana Jones obstaja.

Člani upora v Isenstadtu so čvekavi, seveda pa ne gre za globoke like, ob katerih bi ti krvavelo srce. To bi bilo v nasprotju z lahkotno pogrošnostjo.

Vendar ne morem reči, da igranje ne dogaja. Akcija je udarna, stalna in tekoča, sovražniki mnogovrstni ter številčni, presenečenj je dosti, razgibanost bojev velika zaradi številnih orožij, nadgradenj in kristala, težavnost spodobno narašča ter ritem boja zanimivo niha iz opletajočega nažiganja v krotovičenje v zaklonu in nazaj. Sploh kul element, ki še poveča menjavanje velike ogroženosti in zatišij, je nelinearna odprtost mesta Isenstandt. To deluje kot zajetno sučišče (hub), iz katerega vodijo poti do posameznih nalog in ki ga kar nekaj časa raziskuješ. Lasti si dobršno količino prehodov, mostičkov in stavb, ki jih je moč pretakniti in v njih najti dobrote in sprožilnike za dogodke. Bolj kot napreduješ skozi špil, bolj nastlan je z Nemci in uporniki, ki se (resda precej skriptano) bojujejo, kar pripomore k vzdušju. V naselbini najdeš predstavnike dveh osrednjih partizanskih struj (ena je, oh, povezana s prostozidarji), ki ti dajeta vsak svoje misije, nakar jih opravljaš, kadar se ti zazdi. Kakšno kasiraš tudi od drugod, igro pa lahko končaš, ne da bi videl vse. Vmes se pogovarjaš s številnimi liki in izveš marsikaj o štorijalnem ozadju, čeprav se mi zdi škoda, da je šlo toliko truda v nekaj tako trivialnega. Kakorkoli, Isenstadt je dobra, spodobno udejanjena, za zvrst precej originalna zamisel, ki jo gre pozdraviti z Sieg Avtor!

Igro so naredili še za X360 in PS3, kjer je enaka kot na PCju. Konzolnost se vidi tudi po sistemu menjavanja orožij. Najbolje je tolči po tipkah od 5 do =.

Wolfenstein
založnik: Raven, Id, Endrant, Pi / Activision
objavljeno: Joker 194
september 2009

78
nichtlinear!
spektakular, atmosferiš!!
dume švaben šmajsen zer gut jaa jaaa!!!
MEIN LEBEN!!!
ne prav izvirna
raziskovanje se zna vleči
švoh večigralstvo
brez (robo)Hitlerja
okvirčki:

Nalinijski volcje