IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Damnation
Damnation

Aggressor se s harleyjem velikosti kombija podi med vigvami. Kralj.

Vsak navdušenec nad tehnologijo se je že vsaj enkrat spoprijel z idejo, da bi bilo fajn živeti v svetu steampunka. Saj veste, v okolju z robotskimi pudlji in odločno prevelikim izpustom toplogrednih plinov. A potem se ob misli na to, da bi imel motorno zobno ščetko velikosti bojlerja, ki bi se oglašala kot pnevmatsko kladivo in puščala olje, želja malce ohladi. Zato pa imamo igrice. Tosortni Da­mnation si za izgovor, da lahko zobnike rukne ama kamorkoli, vzame ameriško državljansko vojno. Ki ne gre po zgodovinskih tirnicah, marveč medsebojno iz­čr­pa­vanje tako oslabi obe sprti strani, da oblast prevzame povzpetniški industrialec Prescott. Neposlušnim nato dajejo spodbudo za uboganje njegovi parni roboti. Z velikimi kanoni in grdimi frisi.

Strelski obračuni se znajo včasih vleči, toda ne na račun pretkanosti nasprotnikov, marveč švohcenih pušk, ki očitno streljajo vložen grah.

Izoblikuje se tako odpor, ki ga sestavlja peščica atletskih mož in prsatih žena v stajliš divjezahodni opravi ter kako zaplato železa na rami kot modnim dodatkom. Med njimi je naš revolveraški stotnik Hamilton Rourke, ki ga naloge s kolegi po­šiljajo na vse možne strani Divjega zahoda. Oziroma tiste barvitejše, saj se potepamo po mesah, posejanih z indijanskimi naselbinami, industrijskih območjih in mestecih v mehiškem slogu. Spoj vesterna in steampunka (ki ni nekaj novega, spomnite se na Wild Wild West) je zanimiv, a bi bil lahko bolje izkoriščen, saj večino časa izpade kot statična kulisa in ne gibljiv, živ (hehe) svet. Nemara so me razvadili animeji. Unreal Engine 3.0 takenako ni uporabljen najbolj vešče, saj je grafika videti zastarela. Za kakšno od scen bi prisegel, da bi se jo dalo izdelati v starejši verziji pogona. Se pa izkaže v eni luštni lastnosti - stopnje so reees velike ter neprekinjene in z ene strani se je mogoče skoroda ozreti čisto na drugo, za kar gre zasluga Unrealovemu dinamičnemu izrisovanju.
Karte so dodatno intrigantne, ker gredo izdatno v vertikalo, ki ni le za okras. Damnation je v osnovi resda tretjeosebna rešetal­š­čina, je pa obilno prešita s ploščadnimi akrobacijami po steampunkovsko-viktorijanski arhitekturi. Nabor trikov, ki jih Rourke iz rokava stresa po zidovju in žlebovih, sicer ni obsežen. Pozna odrivanje od zidu in tumrejdersko nihanje z droga, a kak perzijski princ bi ga že na ravni steni pustil za sabo. Toda ker je znaten del nivojev že v štartu zastavljen kot akrobatske uganke, ki so ravno prav zahtevne, je izkupiček zadovoljiv. Pohvaliti je treba tudi odzivnost nadzora pri ploščadenju. Še ena začimba, ki je odmerjena v baročnih količinah, je vožnja z mopedom, pardon, motorno pošastjo, s katero preskakujemo brezna širine Velikega kanjona. Dirjanje je preprosto in akcijsko, vendar ravno te sorte oddih zelo dobro paše med streljanje in visenje nad prepadi.

V igri je poleg akrobatskih ugank peščica miselnic, a šele proti koncu. Izdelek bi bil mnogo boljši, če bi bili z njimi radodarnejši!

Čemu potem slaba ocena? Hja, vsi ostali elementi igre so švoh, pri čemer sem s to oznako diplomatski. Najbolj razočara boj, ki je večidel neroden in nenavdihnjen. Da­m­nation ne pozna namerjanja izza zaklona kot na primer v Gears of War, zato se nemalokrat soočimo s situacijo, ko nam izza zidu moli glava, v katero kasiramo svinec, naš junak pa veselo nažiga v kamen. Med orožji, koder so nastlane razne šrotarice in brzostrelke v petih oblikah, izstopa le katapult granat, vsa ostala so neizrazita. Isto velja za sovrage, ki so videti, kot bi eno sorto generičnega falota s krepalico oblekel v pet kombinezonov. Še najbolj fin je robot, ki ga je treba pihniti v bojler na hrbtu, in proti koncu nas naskakujejo neke sorte volkodlaki. Povrhu je umetna pamet res slaba. Tolovaji sicer ne čepijo na mestu in se ne praskajo po kovinskih ritih, toda njihovo gibanje je naključno in naokoli bezljajo kot zmešane kokoši. Je pa fletno, ker tudi oni poznajo akrobacije in sem ter tja ume kateri presenetiti s skokom skozi okno. Temu v izogib Rourke obvlada indijanske čirečare in ko zbere ves kisik v eni točki, lahko gleda skozi stene. Dober prijem, ko je treba neko sceno očistiti sovragov, a hkrati igro oropa infarktnih presenečenj. Vsled naš­te­te­ga se začne Damnation na svojih dolgih stopnjah močno vleči, pri čemer nikakor ne pomaga čudna, zmedena štorija.

Najslabši del Damnationa sta prvi stopnji in ne bo malo takih, ki bodo že tam obupali. Ne izgubite elana – igra kasneje postane boljša.

Ki žarko osvetli glavno hibo igre: amaters­kost. Damnation se je rodil pred leti kot mod za Unreal Tournament 2004 in je zdaj prerasel v komercialni izdelek. Žal pa se je vmes pozabil otresti priokusa garažne modifikacije. Leseno gibanje, obupen govor, mestoma bedasto postavljene shranjevalne točke in tako amatersko zrežirane animacije, da je že smešno, povedo, da ga je ustvarilo moštvo, ki se še pošteno išče in/ali je bilo glede denarcev hudo omejeno. To se kaže tudi v neizstopajočem večigralstvu, ki od modusov premore le deathmatch in sodelovalno kampanjo. Škoda, kajti skozi vso izkušnjo, ki nudi lep kupek uric, nekje zadaj kljuje občutek, da bi bila že z nekaj popravki dosti bolj uživantska. Zato si kljub slabi oceni želim, da bi izdelek dobil nadaljevanje ... kar pa je malo verjetno, saj so razvojni tim razpustili ravno na prvi junij zaradi nesoglasij z založnikom. Nemara bo tako Damnation zaživel v obliki modifikacije.

S sabo imamo vsaj enega soborca. Ta je občasno koristen, večidel pa, zataknjen ob kak vogal, umazano delo prepušča nam.

Damnation
založnik: Blue Omega / Codemasters
objavljeno: Joker 192
julij 2009

55
plezanje
dirkanje
velike stopnje
amaters­kost
neroden boj
za­nič umetna pamet
zanikrna zgodba