IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Battlestations: Pacific

Upravljanje z vsakim od teh vozil je arkadno in takoj umevno, če odštejem nekaj osnovnih fizikalnih zakonitosti, kot je za naprstnik inercije velikih križark. Isto velja za streljanje, pri katerem je še največja umetnost upoš­te­va­nje hitrosti sovragovega gibanja, kar pomeni, da moraš izstrelke včasih pošiljati predenj. Še lažji opravili sta bombardiranje in proženje torpedov, saj praktično ne moreš zgrešiti, če si kanec pazljiv. Obi­čaj­no strelivo je pa itak neomejeno. BSP je tako enostavnejši celo od Blazing Angels, kaj šele kake od polnopravne simulacije, čeprav lahkotnejše. Resda je vdelan kvazi poškodben model, ki prizadene posamezne dele plovil, denimo trup, motorje ali kanone. A to je hobot­ni­čina tinta v oči, saj posadka na tvoj ukaz škodo hitro popravi in že lahko brez problemov neustrašno jurišaš s kanto, ki se po količini energije komajda drži vkup. Ker je vse tako preprosto, velja igri odpustiti zanikrn tutorial, ki ga je ustvaril nekdo, ki ni še nikoli delal z ljudmi.

Med letenjem je dinamičnega radijskega čveka malo. Se pa v japonski kampanji sakepivci oglašajo s tako mastnim naglasom, da jih komaj zastopiš.

Ker računalnik akcijo povečini opravi solidno, če mu jo prepustiš, brez generaljenja pa ti ne bo pomagala še taka strelska spretnost, je bistvo špila taktič­na plat. Ta je skrčena na razporejanje sil s klikanjem po zemljevidu in izdelavo enot na letališčih, letalonosilkah ter v ladjedelnicah. Za to ne potrebuješ nobenih sredstev, paziti moraš le na vnaprej dano zalogo. Največji hakeljc je, da se količkaj močne ladje premikajo nadvse upokojensko, zaradi česar je treba dejanja predvidevati. Preden težka križarka obrne vamp, jo lahko bombniki raztrgajo na kose, če jim to omogoči odsotnost lovcev, ki jih je komandant prej vse nespametno poslal napadat pristajalno stezo na atolu. Od tod izvira srž taktične in strateške zanimivosti igre, ki na najvišjem od treh težavnostnih nivojev (te lahko v kampanji nastavljaš vsaki misiji posebej) ni več tako zelo lahka kot na prejšnjih dveh.
Ni pa niti posebej težka in sploh je vsa podrejena dvema vodiloma: lahkosti in enostavnosti. Taktična in akcijska plat ne sežeta v kake globine niti ločeno, niti skupaj, saj se špil preveč boji ustreči zahtevnejšemu igralcu. Kljub ogromno enotam, zgodovinski tematiki in resni, lični zunanjosti, ki je vsled izbolj­ša­nega pogona hudo impresivna, streže predvsem nedeljski stranki. Taki, ki ima težave s koordiniranjem očesa, roke in analitičnega dela možganov. Umetne pameti v pravem pomenu besede recimo ni, saj malodane vse temelji na vnaprej določenih skriptah. Največja zamera pa je počaaasno odvijanje nalog, ki čuhapuhajo dalje kot zmahana parna lokomotiva. Saj ne, da ni napetih trenutkov, ko nasprotnik napade kot zmešan in se obrestuje vnaprej zamišljena taktika z elementi arkadne spretnosti. A večinoma BSP meji na polsmiselno zapravljanje časa, ko čakaš in čakaš in čakaš in čakaš, da se bodo tvoja plovila izvolila razporediti v formacijo, da bo križarka prišla v domet topovskega napada na sovražno letalonosilko ali da bodo letečneži pristali in zopet vzleteli. Vsaj polovico tipične misije, ki znajo kasneje trajati kako uro, tvori brezmožgansko in brezprstnično ždenje pred ekranom, kamor strmiš, ne da bi ti bilo treba premišljati, reagirati ali vobče početi karkoli nad inteligenčno stopnjo kuhane zelenjave. Vse bi lahko rešil gumb za pohitritev, a ga ni. Prav tako v nalogi po konzolastično ne moreš posneti položaja, kar je zoprno kljub pogostim nadzornim točkam, in slejkoprej pridejo hrošči, ki na koncu nivoja rečejo, opala, ti pa nisi izpolnil pogojev. Čeprav si jih, čez in čez.

Če glede vojne na Pacifiku nisi podkovan, čitaj vedež Trušč nad Tihim oceanom v J139 (id na Joker.si: 1363). Vedel boš več. O podmornicah pa še pride.

Battlestations: Pacific
založnik: Eidos Studios Hungary / Eidos
objavljeno: Joker 191
junij 2009

66
boljša od enice
zasnova, podoba in vzdušje
kon­č­no igramo kot su­ši­jedec
počasno odvijanje
plitka, lahka, hladna
brez prave zgodbe