IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Braid
Braid

Sneti vpogleda, kako se genialna platformska skakačina odreže na PCju.

(Opis za xbox 360: Joker 182, 91)
Glejte, v Braidu ni mesarsko razklanih trupel, čekanastih vesoljcev, joškatih lajdr, spimpanih šajtrg, nejevoljnih zmajev, spletnega multiplayerja ali Lindsay Lohan, ki se liže s hidrantom. Še več, zanj je povečini zaslužen en sam človek, vele­ce­njeni Jonathan Blow, ki je vanj vložil 180 tisoč dolarjev lastnega cekina, pomagali pa so mu le nekateri grafični ter glasbeni artisti. In naposled je reč vide­ti kot risankasta dvodimenzionalna ig­ri­ca za telefone. SAJ TO SPLOH NI GEJM!?!!!!enaena, se pridušajo množice! Kakšno zmene je to, če nima multija? In ližoče se Lindsay?!? Jah ... tako. Miselno. Ploščadno. Edinst­ve­no. Izpiljeno. Pomnljivo. Ganljivo. Prelomno. Raznoliko. Neodvisno. Nepokorje­no. In kljub nedavnemu izidu že kultno.
V manjši meri je tole s strani gledana platformska skakačina. Si mladenič Tim, ob­lečen v suknjič s kravato, ki se ne ravno supermansko odriva po ploš­ča­dih, hopsa čez vrzeli in se vihti po lojtrah. Sov­raž­nič­ke v obliki lasatih glav z nogami ubije tako, da jim mariovsko skoči na betice, pri čemer pridobi na višini skoka, okoli se pre­važa z oblaki in premikajočimi se kosi tal, pretakne kako stikalo ter uporabi ključ... In to je nekako to. Čeprav ne gre brez precejšnje skakavne spretnosti, kake naprednosti po tej plati ni. Še najmanj glede nadzora, saj imaš smerne knofe in skok. To je vse.
Platformska plat Braida je torej sveta preproščina. Ampak. Toda. Vendar. Z njo je neločljivo povezana miselna komponenta, ki raste iz manipuliranja s časom. Tega lahko s shiftom namreč kadarkoli previješ, kolikor hočeš nazaj, pa tudi naprej, do tam, koder si se bil ustavil. Na videz najbolj priročno je to v trenutku smrti, ko se dogajanje ustavi, nakar uro vrneš v eno prejšnjih stanj. Vendar časovniška mehanika sega dosti globlje od tega, saj na njej temeljijo uganke v šestih svetovih s po štirimi do osmimi nivoji. Ti so večinoma veli­ki le nekaj zaslonov, položenih v ravno črto. V svetove vstopiš iz svoje hiše, opazovane v prerezu kot v kakem Manic Minerju. Stopnje so v njih pretežno nelinearno skrite za idiličnimi lesenimi vrati, na njih pa sproti pobiraš kosce raztreščene puzle. Naposled jo z njih premikanjem sestaviš in tako zaključiš svet.

Svet, v katerem so uganke osredotočene na senco, ki ponavlja tvoja dejanja, zna manj potrpežljivim storiti ničkoliko glavobolov. V takih primerih je igro dobro odložiti in se k njej vrniti pozneje.

Enako kot na xboxu 360 se vsak od teh podreja svojstveni tematiki oziroma finti, vezani na čas in prostor. Ponekje imaš senco, ki za določen čas ponavlja tisto, kar si storil malo prej; drugod te čaka prstan, ki okrog sebe ustvarja omejeno območje, kjer čas teče upočasnjeno; nato se hkrati ukvarjaš s pošastki, ki so ob­čutljivi na previjanje časa, in takimi, ki niso. Nato pridejo drseča vrata, oblaki, ki pospešijo gibanje, topovske in ognjene krog­le, zlobni zaveci, različno hitre ploš­ča­di, kjer ene šmirglajo rewind in fast forward, druge pa ne ... Norišnica.
Primeri? Šur. Enostaven: v globeli je sov­raž­niček, ki ima ključ. Skočiš dol na njegovo betico in mu suneš ključ, nakar previješ čas nazaj. Tvoj možiček iz jame zleti po isti krivulji, kot se je vanjo vrgel, ključ pa ostane pri njem, da lahko odpre vrata. Drugi primer (ja, vem, da je isti kot v opisu za X360, ampak je res dober in tipski): čez brezno potujejo platforme, a so preveč vsak­­­sebi, da bi skakal po njih. Na rob prve daš prstan, ki okoli sebe upočasni čas, s čimer zavreš potovanje ploščadi, na kateri je. Ko se ji druga dovolj približa, prstan pobereš in skočiš čez. Ali pa heci s tvojo senco, zarisano na ozadje, ki se premika neodvisno od tebe. Nekaj storiš, nakar presučeš čas in senca bo storila tisto, kar si ti prej, medtem ko more tvoj zdajšnji jaz početi nekaj drugega. Tako skupaj odpreta duri, pretakneta ročici, stopita na stikali v tleh ...

Braid
založnik: Number None
objavljeno: Joker 190
maj 2009

91
fantastične uganke
velika inovativnost
umet­niška izvedba
že kultna
skoki težav­nos­ti
nekam kratka