IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Darkfall Online
Darkfall Online

Lunija kot novinca ubije vsakdo, ki si vzame minutko časa. A medtem se mu smeji, saj ve, da bo kmalu vračal milo za žajfo.

Med ljubitelji masovščin obstaja posebna kasta. V največji meri jo tvorijo veterani - tisti, ki so med prvimi prečkali zelenice Ultime Online, klestili orke v EverQuestu in iskali slavo v Asheron's Callu. Druži jih prepričanje, da bi morali navidezni svetovi čim verneje posnemati pravega, vključno s celovito interakcijo med igralci, konkretnimi nevarnostmi, možnostjo nečednih dejanj in posledicami zanje. Zato se požvižgajo na World of Warcraftov lunaparkovski pristop in legijo njegovih kopij (da, vaju gledam, Warhammer ter Conan!), ure pa raje zabijajo v EVE Online ali, če so fantazijskega prepričanja, med pametovanjem na forumih in nostalgičnim slavljenjem 'starih časov'. Toda čeprav takih patronov v primerjavi z armijo wombijev ni veliko, jih je dovolj, da se je neodvisna grška skupinica Aventurine lotila packanja ravno njim namenjene igre. Darkfall Online se je nakanil biti utelešenje vseh veteranskih upov: postati je nameraval gromozanski peskovniški svet neprimerljive odprtosti in brutalnosti, v katerem lahko počneš, karkoli ti srce poželi. In po skoraj osmih letih razvoja smo ga naposled dočakali.

Cehovsko življenje v Darkfallu ni možnost, temveč nuja. Brez zavetja prijateljev in domače vasice ne prideš daleč. Med soliranjem takisto zamudiš največji čar igre: obleganje in branjenje naselbin.

Nekdo, ki masovščine enači z WoWom, bo le s težavo dojel drugačnost Darkfalla. Zato je najbolje, če prič­nem na začetku: s svetom. Agon, kot se kliče osrednja celina, je med žanrskimi sodobniki brez primere. V prvi meri zaradi gigantskosti, saj za prečkanje njene diagonale porabimo pet, šest ur. Pri čemer niso všteti štirije stranski kontinenti in nešteto otokov. Nadalje je ves ta silni onkraj povezan in celovit. Pozabite na umetno razdeljenost na cone ter instanciranost. V DFO so vsi igralci, računalniško vodeni liki in pošasti del istega sveta, kar takisto velja za okoli ducat temnic. Tudi oblikovno je Agon popolno nasprotje na­čič­kanih in zapretiravano prenapolnjenih okolij iz denimo Warhammerja. Tako kot med sprehodom po pravem gozdu ne srečaš sedmih medvedov, ducata risov in gnezda harpij, ki bi kukalo iz krošnje, se je treba v Darkfallu potruditi in aktivno raziskovati. Brezciljno tekanje je redko nagrajeno, dočim podrobnejši ogled karte razkrije ruševine, kotline, votline in slična pod­ročja, primerna za beštije, ki se nato res izkažejo za po­seljena. Je pa treba priznati, da se Aventurinov manko oblikovalskih izkušenj opazi in da je Agon daleč od šarmantnosti Ultiminega ali denimo Anarchyjevega sveta. Čeprav razvijalci trdijo, da so ves dizajn opravili na roke, se nisem mogel znebiti priokusa splošnosti, mestoma celo nenavdihnjenosti. Za to je v veliki meri kriva odsotnost ozadne zgodbe in zgodovine. Fabulo Darkfall sicer ima, a je zaradi redkih kvestov tako prikrita in neočitna, da je skorajda vseeno, če je ne bi bilo. Blizzardova in Prstanovska literarno podprta univerzuma sta s tega stališča v veliki prednosti.

Umetna pamet sovragov je bila ob izidu pod kritiko. Doslej so jo precej popravili, tako da te pošastki napadajo družno, se izmikajo vstran in bežijo, ko so ranjeni. Končni cilj je izziv na ravni botov iz streljačin.

Agon poseljuje šesterica igralnih ras, ki so razdeljene v tri tabore. Prvega tvorijo ljudje, škratje in vilinski Mir­daini, torej tipični dobričine. Drugi kamp združuje bradavičaste orke in njihove zaveznike Mahirime, pol ljudi pol volkove. Zadnjega pak vzdržujejo samotarski Alfarji, sprevržena, izobličena in zlobna različica Mirdainov ... eh, po domače temni vilinci. Družbena ureditev sveta je bržkone najbolj razdelan del ozadja, s če­mer so razvijalci želeli postaviti okvir za epske spopade med frakcijami. A realnost je drugačna, saj brezza­konje promovira mešane gilde, ki se požviž­ga­jo na rasno pripadnost. V Darkfallu vladajo pravila Div­jega zahoda, zato lahko izven mest napadeš kogar­koli, tudi pripadnike lastne rase. Tako kot v res­nič­nosti te­ža­ka sčasoma usekaš po zobeh (ali o tem vsaj sanjariš), ti v tej igri ni treba prenašati debilov, neuvidevnežev, ki se spravljajo na 'tvoje' pošasti, tatov in os­tale sodrge. Če ti kdo ni všeč, ga pač sesek­ljaš v biftek.

Darkfall Online
založnik: Aventurine
objavljeno: Joker 190
maj 2009

materialno motivirano zasedanje ozemelj
nap­red­na borilna mehanika z merjenjem
odprt sistem boja med igralci
vsako dejanje nosi posledice
trgovsko-kovaški sistem, ki temelji na igralcih
nedodelanost
grafična podoba
slabo izraženo štorijalno ozadje
goljufanje